Če ugotovimo, da nam je nekdo ukradel vozilo, je to seveda hud šok. A ravno v takšnih trenutkih moramo ostati najbolj prisebni in ukrepati čim bolj zbrano in brez pretiranih čustev.

Kako torej ukrepamo, če ugotovimo, da so nam ukradli vozilo? Najprej moramo o tem obvestiti policijo. Ta bo vozilo vpisala v evidenco pogrešanih vozil in nato začela postopek iskanja vozila. Sestavila bo tudi poseben zapisnik o kraji, ki bo oškodovancem služil kot osnova za uveljavljanje zahtevka pri zavarovalnici – tak zapisnik mora biti obvezna priloga prijave škode pri zavarovalnici.

Zavarovalnica škode ne bo izplačala takoj po prejemu zahtevka, tudi v primeru, da bo ta utemeljen. Počakala bo namreč 30 dni, to pa zato, ker velja, da če se v tem roku vozilo najde, ga mora lastnik prevzeti, lahko pa pri zavarovalnici uveljavlja izplačilo odškodnine za morebitne poškodbe, ki so nastale v času, ko je bilo vozilo ukradeno. Ko mine 30 dni od prijave pri policiji in če vozila ne najdejo, zavarovalnica običajno izplača škodo.

Vendar odškodnina marsikoga ne bo ravno navdušila. Pogosto se namreč zgodi, da zavarovalnice izplačajo nižjo odškodnino od tiste, ki jo žrtve kraje pričakujejo. To je včasih upravičeno, včasih pa tudi ne.

Temeljno pravilo je, da se pri izplačilu zavarovalnine upošteva vrednost vozila na dan škode (zavarovalna vrednost, zmanjšana za amortizacijo). Amortizacijo sicer cenilci ugotavljajo na podlagi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja vozila.

V primeru, da ne bi bili zadovoljni z višino odškodnine, ki jo prejmemo, je priporočljivo, da se najprej pritožimo pri zavarovalnici. Te imajo običajno vzpostavljen dvostopenjski postopek reševanja pritožb.

Najprej naj se vloži pritožba na organ prve stopnje (na tisti organ, ki je pri zavarovalnici pooblaščen za reševanje pritožb zavarovancev) – običajno je naveden v zavarovalniških splošnih pogojih poslovanja. Če je naš zahtevek na prvi stopnji zavrnjen, pritožbo na drugi strani običajno obravnava veččlanska pritožbena komisija (senat).

Izrecno bi želel izpostaviti, da v tej fazi reševanje pritožbe še vedno poteka v okviru organov zavarovalnice, kar pomeni, da nepristranskost, ki jo morda pričakujemo, še ni zagotovljena.

Če ne bi bili zadovoljni niti z odločitvijo drugostopenjskega organa v okviru zavarovalnice, lahko svojo pritožbo naslovimo na enega izmed organov Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ, ki ima sedež na Železni cesti 14 v Ljubljani (Mediacijski center – glede zavarovalnih in odškodninskih razmerij in Varuh dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu – glede nespoštovanja dobrih poslovnih običajev in temeljnih standardov zavarovalne stroke). Poudarjam pa, da odločbe teh organov nimajo zavezujočega značaja.

Če bi ob zaključku vseh zgoraj omenjenih pritožbenih postopkov še vedno ostali nezadovoljni, imamo še vedno možnost tožbe zoper zavarovalnico na sodišču.