Dan upora proti okupatorju, ki ga praznujemo danes, se je nekoč imenoval dan Osvobodilne fronte ali preprosto dan OF. Praznik je bil namreč v prvi vrsti spomin na tiste prve dni po napadu na Jugoslavijo, ko se je slovenski narod uprl in pokazal – naj se sliši še tako zanosno – svoje junaštvo. Težko bi namreč tiste dni razumeli na drugačen način, saj še zdaleč ni bilo jasno, kdo bo v vojni prevladal.
Ob tej priložnosti smo pripravili nekaj zanimivosti, dejstev, ki so morda manj znana, vendar so sestavni del naše zgodovine. Mnoga so že skoraj pozabljena, toda bržkone dogodkov tistega časa brez njih ne moremo povsem razumeti.
1. 26. ali 27. april?
Osvobodilna fronta je bila ustanovljena na deževen sobotni dan, 26. aprila 1941, le nekaj dni po napadu na Jugoslavijo in ko so po Ljubljani že visele italijanske in nacistične zastave. Udeleženci pa se kasneje niso točno spominjali, ali so se sestali 26. ali 27. aprila. Na koncu so sklenili, da je bil pravi datum najverjetneje 26. april, torej sobota. Kljub temu je kot dan ustanovitve in kasneje kot državni praznik obveljal 27. april.
2. Stroga tajnost
Ustanovni sestanek je potekal v strogi tajnosti v vili Josipa Vidmarja starejšega v Ljubljani, blizu Tivolija. Udeleženci so prihajali v polurnih presledkih, da ne bi vzbudili pozornosti. Med ustanovitelji so bili predstavniki komunistov (Boris Kidrič, Aleš Bebler, Boris Ziherl), krščanskih socialistov (Tone Fajfar), liberalnega dela telovadnega društva Sokol (Josip Rus) ter kulturniki (Josip Vidmar, Franc Šturm, Ferdo Kozak). Večina se je poznala že od prej. Sobe, v kateri so se sestali, ni več, saj so prostore kasneje povsem preuredili.
3. Izbira naziva
Sodelujoči se sprva niso mogli zediniti glede imena: ni bilo jasno, ali naj se organizacija imenuje Protiimperialistična fronta ali Osvobodilna fronta. Obe imeni sta bili nekaj časa v uporabi, kasneje pa se je uveljavilo ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Nekateri viri omenjajo celo Antifašistično fronto. Izraz Protiimperialistična fronta naj bi bil bolj v rabi znotraj komunistične partije.
4. Določanje cilja
Čeprav so bili predvsem nekateri kulturniki sprva previdni, so se vsi vendarle na koncu strinjali, da je končni cilj lahko samo oborožen odpor proti okupatorju. Poudarjali so, da zgolj demonstracije na ulicah ne bi imele smisla. Nekateri znani oficirji kraljevske jugoslovanske vojske so zagovarjali politiko čakanja, vendar se je ključnim akterjem OF zdela takšna pasivnost nesprejemljiva glede na napovedi Hitlerja, da želi del slovenskega ozemlja povsem ponemčiti, in popolno razkosanje slovenskega ozemlja. Prav na dan ustanovitve OF, torej 26. aprila 1941, je Adolf Hitler v Mariboru izdal sloviti ukaz: »Naredite mi to deželo spet nemško.«
5. Edinstvenost gibanja
Slovensko odporniško gibanje je bilo v marsičem edinstveno, saj ga niso organizirali vojaki, temveč intelektualci, aktivisti in kulturniki. OF preprosto ni priznavala razkosanja Slovenije. Pobuda za ustanovitev je tudi nastala v Sloveniji, medtem ko je bil vodja jugoslovanskega odpora, Josip Broz - Tito, o tem obveščen šele kasneje.
6. Pomen kulture
Kultura in umetnost sta bili pomemben del odporniškega gibanja. Med partizani so ustvarjali številni znani umetniki, kot so Karel Destovnik - Kajuh in Matej Bor, Božidar Jakac in Bojan Adamič. Njihovo delo je krepilo moralo in vlivalo pogum. Sicer pa se je po nekaterih ocenah uporu na tak ali drugačen način pridružilo 95 odstotkov slovenskih intelektualcev.
7. Krvava prelomnica
Osvobodilna fronta velja za eno najpomembnejših prelomnic v slovenski zgodovini, ki je narodu, pravzaprav obsojenemu na izginotje, omogočila preživetje in prispevala k zavezniški zmagi. Manj pa je znano, da je njen začetek (in tudi kasnejši čas) terjal zelo visok krvni davek. Povsem na začetku, ko je upor štel kakšnih 2000 borcev, jih je v bojih padla več kot polovica.
8. Drugačen pogled
Zgodovinar Božo Repe je pred časom v pogovoru za Nedeljski dnevnik razmišljal takole: »Šele po prvi svetovni vojni Slovenci pridemo na obzorje velikih sil, od takrat imamo prve diplomatske arhive, kjer smo omenjeni. Francozi so imeli zaradi Ilirskih provinc morda malo več zgodovinskega spomina, toda niso imeli nič kaj drugačnega mnenja od drugih. O Slovencih so menili, da je to majhen kmečki narod, nerazvit, nesposoben skrbeti zase – sploh v primerjavi z nemško in italijansko kulturo –, kar naprej se nekaj pritožuje, stoka, ob prvi priložnosti izda cesarja, kar pomeni, da bodo tudi njih, če tako rečemo. Skratka, videli so nas kot narod, ki nima vitalne moči. Če rečem bolj poenostavljeno: si ne zasluži mesta v veliki skupnosti narodov, da bi obstajali na neki državni ravni. Druga svetovna vojna te ocene popolnoma spremeni. Zavezniki so na tem območju potrebovali nekoga, ki se bo upiral, zato je bilo jugoslovansko odporniško gibanje – in znotraj njega slovensko – tako izredno pomembno. Tukaj je bila organizirana vojska, katere del so tudi Slovenci. To ni bila samo gverila, to je bil boj, ki je izkazoval hrabrost, kulturo, pravico, da Slovenci dobijo enakopraven prostor v skupnosti narodov.« Takšno razmišljanje ima ob dejstvu, da so Američani, ko so vstopili v vojno, povedali, da bodo spoštovali samo interese tistih, ki so se pripravljeni boriti, še dodatno težo.
