V Sloveniji je bilo tisto leto sila razgibano – znova je padla vlada in razpisane so bile nove volitve, narava pa je najprej pokazala zobe z žledolomom, v katerem je bila po nekaterih ocenah prizadeta skoraj polovica slovenskih gozdov, nato pa še z obilnimi padavinami. To je bilo tudi leto afere Patria … Toda vse to so časovni utrinki, ki so nas zaznamovali, vendar jih bo zgodovina bržkone kmalu pozabila. Tudi v globalnem smislu ni manjkalo pretresljivih zasukov: Rusija je po strmoglavljenju ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča prevzela Krim, Islamska država je zavzela nekatera velika mesta, kot je Mosul, in razglasila kalifat, z radarjev je izginilo malezijsko potniško letalo MH370, ki ga iščejo še danes. Dogodkov res ni manjkalo. Manj se je takrat pisalo o spremembi, ki je pustila precej trajnejše posledice, četudi ne v politiki, tudi ne na straneh črne kronike ali v vojaških analih – o eksploziji v zabavni industriji, ki jo poznamo pod imenom Netflix.
Če je namreč 19. stoletje pripadalo romanu in 20. stoletje filmu, potem 21. stoletje nedvomno pripada televizijskim serijam. In hkrati formatiranju teh serij največjega svetovnega ponudnika: kalifornijske pretočne platforme Netflix. Ta ameriški gigant z danes skorajda povsod prepoznanim velikim rdečim logotipom Nje korenito spremenil način spremljanja zgodb na zaslonih. Pravzaprav je postal sinonim za novo dobo zabave, tudi v Sloveniji.
Globalne težnje
Netflix so ustanovili leta 1997 v Združenih državah Amerike, toda sprva kot storitev za izposojo DVD-jev po pošti. Pametne poslovne poteze in vizionarstvo (vselej pa je potreben tudi ščepec sreče) so podjetje spremenili v globalno pretočno silo. V letu 2014 ga omenjamo, ker je takrat pokazal jasen namen postati globalna sila, ne samo omejen servis, kar je bilo značilno za mnoge dotedanje ponudnike, ki so se osredinjali predvsem na prisotnost v ZDA. Njegov prihod na druge trge po svetu, vključno s Slovenijo v začetku leta 2016, je tako v različne kotičke sveta prinesel obsežno knjižnico filmov in serij, zmogljiv algoritem za priporočila, kaj vse bi nas še utegnilo zanimati, ter mešanico lastnih, izvirnih produkcij in licenciranih vsebin. Model, ki spominja tako na videoteko kot na tradicionalno televizijsko ponudbo vsebin.
Vzpon videa na zahtevo ni le preoblikoval avdiovizualne krajine, temveč je tudi uvedel povsem nov način spremljanja zgodb. Minili so časi, ko je večina gledalcev ob istem času spremljala isto vsebino – bodisi film tedna ob sredah, nedeljski popoldanski film na nacionalni televiziji ali kakšno novo serijo na Kanalu A ali Pop TV. Z razmahom platform, kot je Netflix, lahko zdaj vsakdo gleda, kar želi, kadar želi in kjer koli želi – doma, na vlaku, med čakanjem pri zobozdravniku. Ta individualizacija je sicer razdrobila skupno gledalsko izkušnjo, pogovori o filmih in serijah pa so se preselili s kavčev in iz kavarn na spletne forume in klepete ob kavomatih.
Prav v času vzpona pretočnih platform je televizija doživela svojo »zlato dobo«. Serije, kot so Sopranovi (1999–2007), Skrivna naveza (2002–2008) in kasneje Oglaševalci (2007–2015), so dokazale, da lahko televizijski format ponudi globoke, kompleksne pripovedi, primerljive z velikimi romani ali avtorskimi filmi. Te serije so raziskovale temačne plati mafijske družine, secirale družbene probleme Baltimora ali slikale portret potrošniške družbe skozi oči oglaševalca. Postavile so visoke standarde, ki jih kasnejše uspešnice, kot sta Igra prestolov in Kriva pota, le redko dosežejo.
Izvirne serije
Netflix je sprva gradil sloves prav na kakovostnih izvirnih produkcijah. Serije, kot so politični triler Hiša iz kart, kriminalna drama Narcos o medellinskem kartelu in zaporniška zgodba Oranžna je nova črna, so pritegnile milijone naročnikov po vsem svetu. Platforma je odprla vrata tudi neameriškim produkcijam, kot je globalni fenomen Squid Game iz Južne Koreje.
Danes ima več kot 300 milijonov naročnikov v več kot 190 državah sveta.
Hkrati pa je Netflix populariziral tako imenovani binge-watching, maratonsko gledanje oziroma gledanje na mah, saj je celotne sezone serij objavljal naenkrat. Ta model je gledalce spodbudil k hitri potrošnji in ustvaril nenehno potrebo po novi vsebini, kar platforme sili v nenehno polnjenje svoje ponudbe. Ta model so prav zaradi tega nekateri že opustili, Netflix pa marsikatero novost še vedno predstavi prav na tak način. Vendar pa, to moramo dodati, kvantiteta ne prinaša nujno s seboj tudi kvalitete.
Od takrat so se pojavili številni tekmeci: Amazonov Prime Video, Apple TV+, Disney+, Max (nekoč HBO Max) in v našem prostoru SkyShowtime, kar je še povečalo pritisk na produkcijo. Evropska zakonodaja zdaj od platform zahteva vlaganje v lokalne, evropske produkcije, kar je tudi vidno. Toda da bi bile te produkcije donosne, morajo pogosto ciljati na globalni uspeh, kar lahko vodi v bolj generične, formatirane zgodbe, ki ustrezajo Netflixovemu algoritmu. Gledalci tako pogosto že po nekaj minutah prepoznajo tipično Netflixovo produkcijo.
Od bluesa do sovražnega gledanja
Ta predvidljivost in ogromna količina izbire sta pripeljali do pojava, znanega kot Netflixov blues – občutka utrujenosti in nezmožnosti izbire med stotinami naslovov, ko gledalci porabijo več časa za iskanje kot za dejansko gledanje. Pojavil se je celo trend sovražnega gledanja (hate-watching), ko ljudje gledajo serije, ki jim niso všeč, zgolj zato, da jih lahko kritizirajo. Nedavno je Netflix na nekaterih trgih naredil še korak bližje tradicionalni televiziji z uvedbo cenejše naročnine, ki vključuje oglase. (R)evolucionarna storitev, ki naj bi pokopala klasično televizijo, tako sama postaja vse bolj podobna njej.
Če povzamemo besede poznavalca evropskega medijskega trga: namesto da bi »gledali« umetniška dela, danes vse pogosteje »konzumiramo vsebino«.
Ta premik odraža tudi premik v dojemanju – od cenjenih stvaritev k zgolj izdelkom za polnjenje programskega časa. Ta isti poznavalec pa je dejal tudi takole: zgodba o vzponu in potencialnem kvalitativnem zatonu Netflixa bi lahko bila, ironično, osnova za odlično serijo, vredno zlate dobe televizije. Toda kdo bi jo posnel? In kdo predvajal?
