Peter Seunig
Teorija relativnosti Alberta Einsteina velja za trdno skalo v morju fizikalnih domnev. Enako je veljalo tudi za Stephena Hawkinga. Kar je ta veliki Britanec, ki ga je življenje tako kruto zaznamovalo, leta 2000 objavil v svoji knjigi, je mnoge pretreslo. Zatrdil je, da za nastanek vesolja ne veljajo nobene formule, nobene zapletene enačbe, ampak da se moramo sprijazniti s treznim spoznanjem: "Vesolje lahko nastane samo od sebe." Naj bi bil bog pri tem nepotreben, so takoj vprašali verniki. Tako preprosto seveda ni. Nad fenomeni moderne fizike se morajo zamisliti celo ateisti, ko ne vedo več, kako naprej in ko ugotovijo, do kakšnih skrivnostnih rezultatov pripeljejo nekateri poizkusi, ki jih z zemeljskimi merili ni mogoče razložiti.
Kaj je temna materija, kaj so črne luknje in zakaj Einsteinova teorija relativnosti ni skladna z dognanji kvantne mehanike, čeprav govorita obe o vesolju? Teologi odgovarjajo, da pozna resnico o tem le tisti, ki je vesolje ustvaril. Toda fiziki niso teologi in celo Stephen Hawking ni nikoli izrecno rekel, da boga ni. Kot je izjavil, je sicer v svojih knjigah včasih pisal o bogu, vendar le zato, da so se bolje prodajale. Drugi pa so razmišljali o bogu tudi brez marketinškega pritiska. "Čudovita harmonija vesolja je nastala le zaradi načrta nekega vsemogočnega bitja," je na primer oznanjal že Isaac Newton, ki je živel pred 300 leti in seveda ni nič vedel o moderni fiziki.
Je bil to veliki pok
Dandanes bi lahko predstave o nastanku vesolja ločili v dve skupini. Po prvi vesolje ni bilo vedno tu, ampak je nastalo pred približno 13,7 milijarde leti zaradi kozmične eksplozije ali velikega poka. Pred tem ni bilo nič. Ker pred tem ni bilo časa in prostora, tudi ni mogoče povedati, kaj je bilo pred velikim pokom. Druga trditev je, da je vesolje nastalo samo od sebe brez posebnega razloga in vzroka. Taka je namreč Hawkingova teza.
Težnost in drugi fizikalni vzroki so povzročili, da so nastale zvezde in planeti. Zaradi tega jabolko pade na tla in se ne dvigne v zrak. Vse to so večno veljavne fizikalne resnice, za katere ni potrebne nobene posebne razlage. Od kod prihajajo ti naravni zakoni? Kdo jih je določil? Vsakdo, tudi največji misleci in strokovnjaki, se tu zaustavijo in ne vedo, kako naprej. Da je vesolje nastalo brez vzroka in iz nič, si je težko predstavljati. Le kvantna fizika pozna take fenomene, čeprav v manjšem obsegu, saj tu nastajajo učinki, ki nimajo nobenega vzroka, delci atomov pa lahko nastajajo in izginevajo povsem po naključju in nepredvidljivo.
Toda šele po Einsteinovi smrti, ko so imeli raziskovalci na voljo moderne laserje, je bilo mogoče te fenomene večkrat temeljito raziskati. Vendar tudi z našim razumevanjem stvari tega ni bilo mogoče zadovoljivo pojasniti. Nastajajo ti fenomeni morda na neki višji razumski ravni, do katere mi nimamo dostopa? So ti fenomeni le delček tistega, kar nam je omogočeno pogledati skozi luknjo v ključavnici, ostalo in tega je neznansko več, pa nam je še vedno skrito in nam bo skrito tudi ostalo? Obstaja morda še neka druga fizika, o kateri se nam niti ne sanja? Odgovora na to še ni.
Nekateri vidijo rešitev uganke v obstoju nekega "nadprostora" s štirimi ali celo več razsežnostmi, dovolj velikega, da sprejme vase tudi naš tridimenzionalni svet. Ta "nadprostor" naj bi imel v sredini neko točko, iz katere izhaja vse: naša Zemlja, vesolje in tudi vzporedni svetovi, če seveda obstajajo. Veliki pok naj bi bil le prehod iz nekega prejšnjega v današnje vesolje. Prejšnje vesolje naj bi se ne širilo, kot se naše sedanje, ampak krčilo, dokler se vsa njegova materija ne bi združila v nepredstavljivo majhno točko. V trenutku, ko bi ta točka dosegla obseg nič, bi se začel enak proces, vendar v nasprotni smeri z velikim pokom. Prav verjetno je, da taki procesi potekajo še vedno nekje v prostoru, ki ga mi ne zaznamo.
Je obstoj Zemlje čudež
Nekateri teoretiki zato ne izključujejo možnosti, da se živa bitja, naj bodo podobna človeku ali ne, nahajajo v paralelnih svetovih in v različnih časih. Toda tudi če mi obstajamo samo v sedanjosti, je naš obstoj skoraj čudežno naključje. Materija je imela ob velikem poku točno določeno gostoto in Zemlja, ki je nastala pozneje, se je oblikovala v točno določeni razdalji od Sonca. Le tako je bil mogoč nastanek vode, primerne temperature in okolja, ki je omogočalo nastanek življenja. Že tako majhen odklon od takih pogojev bi preprečil nastanek življenja. Vse se je torej za nas skoraj idealno izteklo. Je bilo to res naključje? Tisti, ki verujejo, bodo rekli, da je to božje delo. Werner Heisenberg, ki je dobil leta 1932 Nobelovo nagrado za odkritje kvantne mehanike, je zatrdil: "Prvi požirek iz kupe znanosti nas naredi ateistične. Toda na dnu kupe nas vedno čaka bog." Nekdo mu je odgovoril: "Na dnu kupe nas čaka črna praznina, o kateri ne vemo nič, vendar bi radi vedeli vse."
