»Američanom bomo rekli, naj nam vrnejo Kip svobode,« je nedavno provokativno pozval evropski poslanec iz Francije Raphael Glucksmann, češ da so se Združene države Amerike s predsednikom Donaldom Trumpom na čelu postavile na stran tiranov in si francoskega kipa ne zaslužijo več. Francija je Kip svobode ZDA podarila leta 1876 ob stoti obletnici podpisa deklaracije o neodvisnosti v znamenje potrditve dobrih odnosov. Kip je najbolj prepoznaven simbol ZDA in New Yorka, kjer pozdravlja priseljence in obiskovalce z vsega sveta. Iz Bele hiše so poslanca hitro spomnili, da Francozi samo po zaslugi ZDA danes ne govorijo nemško.
Ob besednem pingpongu med francoskim poslancem in Belo hišo smo se nasmihali. A vračanje umetnin je resna tema v kulturnih in političnih krogih marsikje po svetu. Kulturna etika stopa v ospredje in krepi se zavest o vračanju umetnin in zbirk, ki so nastale kot posledica kolonialnega plenjenja in vojaških zasedb, v domovine. Vse več je primerov, ko države to zavest uresničijo tudi v praksi. Še veliko več pa je nerešenih sporov med državami zaradi zaplenjenih, ukradenih, odtujenih ali kako drugače odpeljanih umetnin in artefaktov. Dokazovanje izvora med vojnami odtujenih umetniških del je zahtevno. Vprašanje pa je tudi, kaj se z dragocenostmi dogaja po vrnitvi v državo izvora.
Države vračajo kipce in reliefe iz Benina
Najbolj znani primeri vračanja umetnin v zadnjih letih so beninski broni in reliefi. Leta 1897 je britanska kolonialna vojska napadla in uničila kraljestvo Benin, eno najstarejših in najbogatejših držav v Afriki na ozemlju današnje Nigerije. Prestolnico Edo s kraljevo palačo so razdejali, prebivalce pobili, bogastvo pa odpeljali. Več tisoč neprecenljivih bronastih kipcev in reliefov, na katerih so upodobljeni nekdanji vladarji in prizori iz življenja kraljestva, je danes razkropljenih v več kot 150 muzejih po svetu.
Vse od razglasitve neodvisnosti si je Nigerija prizadevala za vrnitev beninskih bronov v domovino. Desetletja je bila neuslišana. Država je kipce kupovala tudi na dražbah, če se je ponudila priložnost. V zadnjih letih se je premaknilo. Nemčija je leta 2022 slovesno vrnila prvih 20 bronastih umetnin in postopek vračanja nadaljuje. Tudi Francija že je vrnila več artefaktov, odkar je predsednik Emmanuel Macron leta 2018 zagotovil, da bo država nekdanjim kolonijam brez odlašanja začela vračati umetnine, ki so jih odpeljali brez soglasja in jih bodo vlade sedanjih držav zahtevale. Podobno ravnajo tudi institucije na Nizozemskem, v Belgiji in Veliki Britaniji.
Nefretete ne more domov
Za vse artefakte pa ni posluha. Nemara najbolj znana ugrabljenka je egipčanska kraljica Nefretete. Na obrobju Kaira, v bližini piramid v Gizi, so pred nedavnim odprli Veliki egipčanski muzej, v katerem so po več desetletjih gradnje in urejanja zbrani največji zakladi nekdanje veličastne civilizacije. A doprsnega kipa kraljice Nefretete, mojstrovine kiparja Tutmozisa iz 14. stoletja pred našim štetjem, ni med njimi. Ta kip namreč že vse od leta 1924 krasi berlinski Novi muzej. Egiptolog Zahi Havas, nekdanji egiptovski minister za starine, si že dolgo prizadeva, da bi kraljico Nefretete vrnili v domovino.
Poslikani doprsni kip Nefretete je leta 1912 v Amarni odkrila arheološka odprava iz Nemčije, ki jo je vodil Ludwig Borchardt. Leto pozneje je kip odpotoval v Nemčijo. Nemška stran trdi, da je bilo to del dogovora med državama; in sicer, da si razdelita najdene predmete in da Egipt kipa Nefretete pač ni izbral. Po zatrjevanju Egipta pa so nemški arheologi kip Nefretete z zvijačo pretihotapili iz države, tako da so ga nejasno označevali kot »poslikani doprsni kip princese«. V Nemčiji je eksponat zaslovel kot eden najbolj prepoznavnih del starega Egipta.
V Egiptu poleg tega kipa zahtevajo brezpogojno vrnitev znamenitega kamna iz Rosette, ki je pomagal pri razvozlanju hieroglifov in ga razstavlja Britanski muzej v Londonu, ter zodiaka na stropu templja v Denderi, ki ga obiskovalci lahko občudujejo v pariškem Louvru. Po zatrjevanju Zahija Havasa ima Egipt dokaze, da so bili ti trije neprecenljivi artefakti ukradeni, zato jih je treba vrniti.
Italija s tožbo nad pariški Louvre
Boj za svoje umetnine bije tudi Italija. V najnovejšem primeru gre za šest dragocenosti, ki so od leta 1983 na ogled v pariškem Louvru. V muzeju o vrnitvi umetnin naši zahodni sosedi nočejo niti slišati, zato je Italija nedavno sprožila sodni spor. Gre za vaze in reliefe iz četrtega stoletja pred našim štetjem, ki so jih plenilci grobov že pred več desetletji ukradli v južni Italiji. Po različnih poteh črnega trga so najprej prišli v Nemčijo, od tam v eno pariških galerij in na koncu v Louvre. Italija je sicer v zadnjih letih z okrepitvijo prizadevanj za vrnitev kulturnih dobrin dosegla, da so ji iz Londona vrnili 750 drugih artefaktov, iz ZDA pa 600.
Istrske slike beneških mojstrov ostajajo v Italiji
Italija pa je po drugi strani desetletja gluha za pozive iz Slovenije, naj vrne dela beneških mojstrov, ki so jih med drugo svetovno vojno umaknili iz Istre, da bi jih zavarovali pred vojno nevarnostjo. Umetnin niso zaplenili ali ukradli, temveč so jih junija 1940 naložili v zaboje in iz obalnih mest začasno odpeljali na varno – povsem legalno in legitimno. Le da je umanjkal zadnji korak: vrnitev v državo izvora, ko se je vojna končala. Slike so Italijani obdržali z argumentom, da se je spremenil potek italijanske meje. Vztrajajo, da so slike nastale takrat, ko je bilo to območje njihovo, tako so zdaj njihove tudi slike.
Gre za dela, pod katera so se podpisali Vittore in Benedetto Carpaccio, Giambattista Tiepolo, Alvise Vivarini in Paolo Veneziano, ter arhivsko gradivo iz koprskih in piranskih cerkva in samostanov, koprskega muzeja, občinskih palač v Piranu in Izoli. Dela so dokaz beneške preteklosti Istre. Kljub opevanim odličnim odnosom med državama nam Italijani umetnin še vedno niso vrnili.
V vprašanje teh umetnin se v Sloveniji več kot 20 let poglablja dr. Sonja Ana Hoyer, umetnostna zgodovinarka in konservatorka iz Pirana. Med drugim je odkrila Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole in Pirana leta 1940, ki ga je takrat pisal Carlo Someda de Marco, direktor videmskega muzeja, ki je bedel nad protivojnim umikom umetniških del na območju dežele Furlanije - Julijske krajine. V dnevniku je natančno popisal vse okoliščine umika istrskih slik na varno. Poleg vseh mednarodnih konvencij in sporazumov med državama, ki opredeljujejo vračilo umetnin, lahko tudi omenjeni dnevnik, zdaj preveden v slovenščino in angleščino, služi kot dokazni material.
Na ministrstvu za zunanje zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon, o konkretnih potezah za vračilo dragocenih slik ne govorijo: »Postopkov, ki so v teku, v skladu z diplomatsko prakso ne moremo komentirati.« Pravijo le, da deluje medresorska delovna skupina za vračanje umetnin in arhivov iz Italije, prav tako pa tečejo tudi diplomatski pogovori med državama.
