Ljudje so se nekoč na praznike skrbno pripravljali in pričakovanje ves čas stopnjevali. Tudi danes se številne družine še vedno zberejo okoli božiča, še večji pomen kot skupni večerji pa pripisujejo obdarovanju, ki ga nekoč ni bilo, vsaj ne v tolikšni meri kot danes. To je sprehod po tem, kako so decembrske praznike obeleževali nekoč, posebej na Slovenskem. In kako smo prišli do tu, kjer smo danes.
Že če upoštevamo, od kod izvira beseda »praznik« in kaj pomeni, lahko hitro ugotovimo, da se je njen pomen v marsičem spremenil. Praznik pomeni »biti prazen«, torej ne delati. Danes je seveda drugače.
Čas za družino
Božič je bil na Slovenskem sicer vedno čas, ko se je zbrala vsa družina. Že sama simbolika Jezusovega rojstva in družine nakazuje, da naj bi bil to čas za najbližje. Poleg velike noči je bil božič eden največjih in tudi najstarejših krščanskih praznikov. Njegove korenine segajo daleč v predkrščansko dobo, ko so ljudje praznovali zimski sončni obrat, torej ponovno daljšanje dneva, kar je omogočilo vsako leto na novo rojeno sonce. To mlado sonce – pri Praslovanih ga je predstavljalo božanstvo Svarožič – je pomenilo zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlom. Zato imajo tudi vsebine in oblike božičnih praznovanj izredno stare izvire oziroma pomene, povezane z začetkom novega leta.
Rimljani so, denimo, v drugem stoletju pred našim štetjem začetek leta praznovali 1. januarja. Rojstni dan boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina, so praznovali 6. januarja. Krščanstvo je uvedlo najprej 6. januar kot začetek leta, zato je bil kar 300 let osrednji praznik božičnega časa epifanija ali praznik treh kraljev oziroma praznik razglasitve Kristusovega rojstva. Šele v 4. stoletju je Cerkev ločila praznik Kristusovega rojstva od njegovega krsta in postavila 25. december kot dan rojstva in hkrati tudi začetek leta. Tem spremembam je naredil konec šele papež Inocenc XII. in leta 1691 določil 1. januar za začetek leta, božič pa je ostal kot dan Kristusovega rojstva 25. decembra.
Motiv ognja
Starejša praznovanja božiča, za katera sicer nimamo na voljo dovolj oprijemljivih virov, so bila povezana z motivom ognja, torej luči, in zimzelenim rastlinjem. Obredno dogajanje so zaznamovali tudi darovi, ki jih je ustvarila narava.
Na Slovenskem se božič po drugi svetovni vojni nekaj časa ni javno praznoval. Zadnjič je bil dela prost dan, torej javni praznik, leta 1952. Nove spremembe so nastopile nato z letom 1986, ko sta politik Jože Smole ter ljubljanski metropolit in nadškof Alojzij Šuštar vsem prebivalcem Slovenije voščila za božič na televiziji. Kot javni oziroma državni praznik je bil ponovno uveden leta 1989.
Miklavževanja in božič sta bila torej nekaj časa predvsem dogodka, ki sta bila del intimnega družinskega okolja. V javnosti pa je bil bolj prisoten dedek Mraz. Tako smo pri nas dobili tri dobre može: Miklavža, Božička in dedka Mraza.
Posebno zanimiva je zgodovina slednjega, saj je iskanje obrednosti ob novem letu, povezane z ustvarjanjem osrednjega mitskega lika, privedlo do postopnega oblikovanja podobe dedka Mraza. Leta 1952 so začeli organizirati obsežne povorke v Ljubljani, nekoliko skromnejše tudi v nekaterih drugih slovenskih krajih. Vrhunec vseh teh je predstavljal prihod dedka Mraza. Ime za ta lik se sicer pojavi že leta 1950 v kratki časopisni zgodbi o nezakonskem otroku in pastirju iz okolice Tomaža pri Ormožu, vizualno javno podobo pa je dobil nato čez dve leti.
Del potrošništva in trendov
Kot je znano, je slikar Maksim Gaspari izdelal najmanj tri upodobitve dedka Mraza. Na eni je njegov portret z gorjuško pipo v ustih, na drugi je celopostavna upodobitev s hrbtne strani in na tretji jemlje darila iz koša.
Kakor koli že, december je bil in je še bolj postal čas obdarovanj, na Slovenskem naokoli hodijo kar trije dobri možje, kar je posebnost.
V sodobnem času pa so vsi trije neizbežno postali del sodobnega potrošništva in drugih globalnih trendov v zvezi s prazniki.
