Zaračunavanje postrežnine za kozarec vode iz pipe ali ne? To vprašanje je v zadnjem času razburjalo (vsaj) del gostincev, vročo razpravo pa je presekal minister za gospodarstvo Matjaž Han, ko je tik pred zdajci iz osnutka novega zakona o gostinstvu, ki je že dobil zeleno luč na vladi, črtal določbo, ki bi gostinskim obratom in zdraviliščem nalagala brezplačno ponudbo pitne vode iz javnega vodovodnega omrežja.
Po nenadni spremembi, ki jo je Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) za nacionalno televizijo označila za »prevrat v zadnji minuti«, so pri potrošniški organizaciji razočarani in žalostni – še posebej ker je njihova pobuda lani že pridobila podporo ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
Na drugi strani so gostinci odločitev pozdravili. »Ali bi vi opravljali delo brezplačno?« je vprašal predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Blaž Cvar, ki črtanje določbe razume kot zaščito pred prisilnim opravljanjem dodatnih storitev brez plačila. Prepričan je, da gre pri tem vprašanju za odločitev posameznega gostinca. »V večini lokalov se voda že zdaj streže brezplačno.« Odpor gostincev do predlagane spremembe utemelji tako s primeri iz prakse, ko gostje ob hrani v restavraciji ne naročijo alkohola ali sokov, ampak vrč vode, kot tudi z naraščajočimi stroški v gostinstvu.
Letališča z omejitvijo cen vode
Kakšna je praksa v tujini? Različna. Tudi v tujini je slišati argumente, da gostje, ki naročijo vodo iz pipe ob obroku, »uničujejo posel« gostincem. Medtem ko so ponekod to vprašanje prepustili »trgu« oziroma odločitvi gostincev, denimo okoljski zakon v Franciji gostincem nalaga, da na meniju ali drugem vidnem prostoru jasno označijo možnost brezplačne pitne vode za goste. Drugod (denimo Anglija in Wales) morajo v gostinskih obratih, kjer prodajajo alkohol, zagotoviti tudi brezplačno vodo iz pipe.
Vrnimo se v domače loge, kjer so se kresala mnenja o zaračunavanju vode iz pipe. Da je na koncu trg tisti, ki stvari postavi na svoje mesto, verjame Blaž Cvar. »Odkar to problematiziramo, se vprašajmo, kaj se je od spremenilo. Nič. Ob kavi še vedno dobivamo brezplačno vodo – in jo bomo še naprej. To je pač vprašanje ponudbe gostinca in vsak se bo odločil po svoje. Nihče ne sme uzakoniti, da neko storitev opraviš brezplačno,« je pristavil Cvar in dodal, da na podeželju, kjer gostinci stavijo na domačega gosta, do zaračunavanja vode iz pipe ne bo prišlo.
Stališče, da gre pri razpravah za in proti zaračunavanju vode iz pipe za vprašanje ponudbe in povpraševanja, ki se ureja na trgu, deli tudi doc. dr. Daša Farčnik z ljubljanske ekonomske fakultete. »Če se bodo gostinci odločili zaračunavati vodo, se lahko posameznik odloči, ali bo šel v tak gostinski obrat ali ne. Po Sloveniji imamo veliko izbire – tudi na destinacijah, kot je Ljubljana – in gostje bodo odločali, kam se bodo usedli, kje bodo spili kavo in koliko bodo zanjo plačali.« Spomnila je, da so ljudem na voljo tudi javni pitniki v nekaterih krajih po državi, kjer se je mogoče z vodo brezplačno odžejati ali osvežiti.
Drugačne so razmere na lokacijah, kjer je gibanje omejeno, kot so letališča, spomni sogovornica. »Skladno z evropsko direktivo je cena vode na evropskih letališčih omejena, medtem ko drugod po svetu ni tako.« Na letališčih, kjer praviloma voda ni pitna, so možnosti dostopa do pitne vode za ljudi precej omejene.
Ob tem je strokovnjakinja izpostavila drugo težavo, ki pesti ne le gostinske in nastanitvene obrate, ampak slovenski turizem nasploh: ob vsesplošnem pomanjkanju kadra tudi pomanjkanje ustrezno usposobljenega kadra. »Prostora za dvig kakovosti storitev je pri nas še res veliko,« je dodala Daša Farčnik.
Akcija ZPS: voda (za zdaj) je še
Za trenutek se vrnimo v preteklost. Na problem dostopnosti in upravičenosti zaračunavanja vode iz pipe v gostinskih obratih so nazadnje opozorili pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) lani poleti. Prejemali so namreč pritožbe ljudi, da v restavracijah ni mogoče dobiti vode iz pipe ter da v številnih zdraviliščih ob kosilu in večerji ponujajo le ustekleničeno vodo, gostje pa vodo iz pipe dobijo le, če jemljejo zdravila. Presodili so, da bi bilo dostop do brezplačne vode iz pipe v restavracijah in zdraviliščih smiselno zakonsko urediti, in zagnali kampanjo »Kozarec vode iz pipe, prosim!«.
Julija lani so izvedli tudi primerjalno ocenjevanje postrežbe vode v 19 restavracijah v devetih slovenskih občinah. Kaj so pokazali rezultati? Enajst od 19 restavracij je prejelo oceno zelo dobro, saj je osebje vodo iz pipe prineslo takoj, brez dodatnih vprašanj ali ponujanja predpakirane vode, voda je bila tudi brezplačna.
Račun za kocke ledu v pijači
V odporu do postrežbe brezplačne vode iz pipe so gostinci poudarjali prisilno delo in s strežbo povezane stroške. Gre za argument, ki, če se poigramo z besedami, ne drži vode. Vsi stroški, povezani s točenjem vode iz pipe, v celotni poslovni sliki gostinskega lokala so nizki in niso vredni omembe. To bi bili le, če bi lokal obiskovali le gostje, ki bi vztrajno naročali le in izključno brezplačni kozarec vode iz pipe … Največji »strošek« za gostinca je zato morebiten izgubljeni zaslužek, ko gost naroči vodo iz pipe namesto ustekleničene vode ali sorodne pijače, z razliko med nabavno in prodajno ceno (maržo), ki predstavlja zaslužek gostincev.
Zato velja ob poudarjanju stroškov, ki spremljajo postrežbo brezplačne vode iz pipe, spomniti na skok cen gostinskih storitev v zadnjih letih. Začnimo pri vodi, skodelici čaja, za katero gost plača skoraj toliko, kot bi v trgovini za celo škatlo 20 filter vrečk čaja iste blagovne znamke. Kot dodaten strošek velja prišteti postrežbo medu in/ali limone. Podobno je pri kavi, pri čemer je po podatkih statističnega urada lani skodelica kave espresso v povprečju stala 1,74 evra. Poudarek je na »v povprečju«, saj so cene kave na Bledu, v Piranu, Ljubljani in še kje praviloma višje kot cene v manjših krajih. Enaka zgodba se ponovi tudi pri drugih napitkih in pijačah, s tem da novodobni zdravi napitki, kot je matcha latte, zlahka dosegajo cene prek treh evrov. Seveda ne gre nekritično primerjati cen pijač v gostinskih obratih s tistimi na trgovskih policah, saj gostinca bremenijo vsi obratovalni stroški, stroški dela in druge razlike, ki onemogočajo postavitev enačaja.
Pred poletno turistično sezono, ko bodo predvsem v turističnih krajih zelo verjetno cene gostinskih storitev znova na udaru, se velja spomniti, da nekaterim gostincem nikoli ne zmanjka domišljije pri iskanju načinov, kako od gostov iztisniti dodaten evro ali dva. Spomnimo se primera, o katerem so lansko poletje poročali kolegi iz časnika Dnevnik, ko so v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC gostom začeli zaračunavati – kocke ledu v pijači. Odziv lokala? Vse je po pravilih, saj je to »jasno zapisano na ceniku« … In še prav so imeli.
