Danes ugledni jezikoslovec in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič je bil junija 1995 nadobuden mladenič v prvi generaciji gimnazijcev, ki jo je znova doletela matura. Bila je in še danes ostaja preizkus znanja in zrelosti, pri katerem se ni mogoče zanašati na usmiljenje učitelja ali učiteljice, saj vse sotrpine po državi doletijo enaka vprašanja. Kozma Ahačič ima trideset let pozneje na maturo lepe spomine. Junij 1995 si bo zapomnil po tem, da se je prvič v življenju učil strnjeno od zore do mraka in da se je na predvečer vsakega preizkusa ne glede na vse odpravil v kino. »Čeprav smo se je kot prva generacija precej bali, saj je predstavljala nekaj neznanega ne samo za nas, ampak tudi za učitelje, je potekala vsaj zame brez posebnih težav. Najbolj sem se bal matematike, a sem jo na koncu odpisal brez napake, zadovoljen sem bil tudi s slovenščino in latinščino, ki sva jo tedaj na višji ravni pisala samo dva v državi in je bila precej zahtevna. Ker tedaj naloge še niso bile ustaljene in je bilo več nepričakovanega, je morda dovoljevala naša matura celo za kanček več ustvarjalnosti kot danes,« je misli strnil za Nedeljski dnevnik.
Spominja se, da je pred razglasitvijo rezultatov trepetal, saj ni imel pravega občutka, kako uspešen je bil sam in koliko generacija nasploh, zato je bil na koncu vesel, da se je vse več kot dobro izteklo in je zlahka prišel na želeni študij. Večji stres od samega pisanja mature je bil zanj čakanje na rezultate. Podelitve priznanj za zlate maturante se septembra ni udeležil, saj je bil v tujini na tečaju nemščine. »Matura je bila zame zagotovo dober uvod v študentsko življenje in menim, da je tudi danes pomemben mejnik, pri katerem ne bi smeli spuščati ravni,« je prepričan sogovornik, ki je svoje znanje z mature dobro unovčil.
661 zlatih maturantov
Prvo maturo je uspešno opravilo tudi 7180 njegovih sovrstnikov na 115 gimnazijah po Sloveniji. Med njimi danes znana imena: koprski župan Aleš Bržan, poslanec Anže Logar, igralec Lado Bizovičar, atletinja Brigita Langerholc ... Na prvi maturi je vseh 34 točk doseglo osem dijakov, naziva zlatega maturanta se jih je z več kot 30 osvojenimi točkami veselilo 128. Vse to se je zgodilo leta, ko so bili v novonastali državi najuglednejši poklici zdravnik, pravnik, ekonomist, učitelj, inženir računalništva, novinar in duhovnik. Trideset let pozneje imajo vsaj štirje od teh poklicev resne težave: bodisi se jih otepajo ali pa jih je premalo.
Skupno je v zadnjih tridesetih letih maturo opravljalo blizu pol milijona dijakov, od tega 255.000 splošno maturo in 230.000 poklicno maturo. Na seznam zlatih maturantov se jih je vpisalo 8778, pri čemer jih je 661 zbralo vse možne točke. V povprečju maturo vsako leto uspešno opravi med 92 in 96 odstotki prijavljenih dijakov. Aktualni minister za izobraževanje Vinko Logaj meni, da je uspešno opravljena matura tudi na osebni ravni za dijake velik dosežek in obenem ena od prvih resnih preizkušenj, ki temelji na prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja in rezultate. Drži, za vsako generacijo je matura priložnost, da pokaže svoje znanje, hkrati je tudi stres, zrelostni izpit, prelomnica v življenju in na koncu v večini primerov ena sama sreča, ko se po razglašenih rezultatih razlega pesem maturantov Gaudeamus Igitur. Za sveže maturante je v tistem trenutku morda nepomembno, sicer pa v vseh teh tridesetih letih še kako na mestu vprašanje: ali to znanje šteje?
Kje najti 7000 izvodov Brechta?
Vrnimo se v leto 1995 in obdobje pred njim. Na veliki dogodek so se na takratnem Republiškem izpitnem centru pod vodstvom »očeta mature« Jožka Budina pospešeno pripravljali vsaj dve leti, zgledovali so se po mednarodni maturi, ki sta jo v tistem času izvajali dve ljubljanski gimnaziji. Tedanji minister za šolstvo Slavko Gaber danes prostodušno prizna, da je bila uvedba mature velika prelomnica v šolskem sistemu, a je v strahu, da jim ne bi uspela, takrat niso upali imenovati reforma. »Z uspešno izvedbo mature sta v prvem desetletju njenega poteka zrelostni izpit opravili tudi država in šolska politika. Slednji je uspelo za spremembo od tistega, kar se je dogajalo pred tem, ne le napovedati, ampak enkrat tudi izpeljati spremembo,« ugotavlja danes.
K čisto organizacijskim zapletom spomini zbežijo Ivanu Lorenčiču, ki je bil tedaj ravnatelj II. mariborske gimnazije in je obenem sodeloval pri uvedbi mature. Ni šlo gladko, ne učitelji ne dijaki zunanjemu preverjanju njihovega znanja in dela niso ploskali, dijaki so napovedovali celo stavko. Ko so dijakom dovolili, da lahko prihajajo na seje maturitetne komisije, učiteljem pa pripravili kopico seminarjev, sta se strah in prah začela polegati. Reševati so morali tudi čisto tehnične zagate – v vsej Sloveniji še zdaleč ni bilo na voljo 7000 izvodov romana Tujec Alberta Camusa, ki so ga morali dijaki predelati za maturitetni esej. Šole niso bile opremljene s CD-predvajalniki za preverjanje slušnega razumevanja angleškega jezika, prav tako ne z opremo za laboratorijske vaje pri naravoslovnih predmetih. »Zaradi teh težav je bila matura ogrožena in zato smo odšli k ministru Slavku Gabru ter ga prosili, naj zagotovi sredstva, da opremimo šole. Na srečo takrat Slovenija še ni imela tako dodelanega sistema javnega naročanja in smo se lahko kar neposredno pogajali z dobavitelji,« se spominja nekih drugih časov, iz katerih pa še vedno vleče nasvet za nove reforme. »Pri vseh še tako čudovitih rešitvah je treba preveriti, ali bodo delovale v praksi na konkretni šoli. Pogoji so osnova,« meni upokojeni ravnatelj. Še danes ima v spominu, da je bila prva matura osrednja tema slovenske javnosti in je bila ob začetku izpitov deležna skoraj takšne pozornosti kot štiri leta kasneje uvrstitev nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo. Najboljše maturante je sprejel predsednik republike Milan Kučan in ta gesta se je ohranila vse do danes.
Manjše in večje afere
Nobene mature seveda ni brez zapletov. Statistika ne beleži, koliko dijakov je morebiti zaspalo in zamudilo izpit, so se pa v naš časopisni arhiv zapisale manjše in večje afere, povezane z njo. Že nekaj dni po objavi rezultatov prve mature so bodoči bruci onemeli pred izobešenimi seznami vpisanih ali zavrnjenih kandidatov na posamezne fakultete. Mnogi se niso našli ne na enem ne na drugem seznamu. Zatajil naj bi računalniški program. Leto pozneje se je zapletlo z ustnim maturitetnim izpitom iz nemščine. Ker je Republiški izpitni center posumil, da so prišla strogo varovana izpitna vprašanja v javnost, ga je dan pred izpitnim rokom odpovedal, nato pa zvečer, ko se je po preverjanju policije informacija izkazala za lažno, prepoved preklical. Istega leta je za nekaj drame poskrbel dijak ljubljanske Šubičeve gimnazije. Znanca, ki je kot honorarni sodelavec delal v državnem izpitnem centru in pomagal pri tiskanju izpitnih pol, je prosil za pomoč. Ta mu je na list papirja prepisal štirinajst izpitnih nalog iz matematike. Plonk listič, s katerim si je mladenič pomagal pri izpitu, je odkrila nadzorna učiteljica, mature seveda ni opravil, a večje drame ni bilo, saj je dijak naloge sebično obdržal samo zase.
Leta 1996 je zaradi napake pri vnašanju osvojenih točk v računalnik 22 dijakov dva meseca živelo v zmotnem prepričanju, da mature niso opravili, o pravi maturitetni aferi pa lahko poročamo iz leta 1998, ko se je Juretu Jankoviću, sinu današnjega ljubljanskega župana, uspelo na spomladanski rok mature prijaviti in jo tudi opravljati kljub dvema popravnima izpitoma. Na Gimnaziji Jožeta Plečnika sta mu težave delali slovenščina in sociologija. Ker očetov klic na šolo ni obrodil sadov, se je mladi Janković na hitro prepisal na drugo zasebno šolsko ustanovo, opravil oba popravna izpita in mimo sistema maturo uspešno odpisal že na prvem spomladanskem roku. Kot grešni kozel za to afero in nekatere druge nepravilnosti je pozneje moral odstopiti takratni direktor Republiškega izpitnega centra Sergij Gabršček.
Dvomi o maturi
Univerzitetni profesor Valentin Bucik, ki je bil štiri leta predsednik maturitetne komisije in nato še dva mandata njen član, je ob praznovanju obletnice prikimal, da se mature drži veliko mitov in dilem. Med drugim, da je prezahtevna in preveč stresna, da zanemarja uporabno vrednost znanja, da je trajnost gimnazijskega znanja kratkega diha in da matura ne daje pravih študentov za prave študije. Strokovnjaki, ki želijo izboljšati sistem, na dvome z raziskavami, analizami, primerjavami odgovarjajo že 30 let in dokazujejo, da so kritike pogosto posplošene in pavšalne. Kot pravi Bucik, za vsako maturo ostane debel špeh analiz, kako je ta potekala in kaj bi lahko izboljšali. In dodaja, da ne glede na vse pomisleke raziskave vendarle kažejo, da znanje šteje.
Temu s svežo raziskavo z natanko takšnim naslovom (Ali znanje šteje?) pritrjuje tudi dolgoletni direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc. Letos se upokojuje po 25 letih vodenja izpitnega centra. Postavil si je vprašanje, koliko veljajo maturantje v odraslosti in koliko resnice je v reku kolikor si pri 19 letih znal, toliko boš veljal. Ko so s pomočjo Statističnega urada povezali maturante iz obdobja med letoma 1995 in 2001 ter njihovo izobrazbo in zaslužek dvajset let pozneje, se je izkazalo, da je vsaj 25 odstotkov zlatih maturantov danes doktorjev znanosti in da njihov povprečni letni bruto dohodek znaša več kot 27.000 evrov, dohodek diamantnih maturantov pa več kot 35.000 evrov. Povezava z davčnimi napovedmi nekdanjih maturantov je razkrila, da vsaka točka več na maturi v povprečju pomeni tudi 835 evrov boljši letni zaslužek. »Ni vse v denarju, a ta podatek naj bo vsaj tistim kritikom, ki pravijo, da šola ni pomembna in da se bodo že znašli s kakšnim biznisom, v poduk, da to enostavno ni res,« odgovarja Zupanc. Z znanjem pri 19 letih in doseženim uspehom na splošni ali poklicni maturi torej niso močno povezani samo dosežena akademska izobrazba in status poklica, temveč tudi poznejši prihodki in premoženje mladih. Raziskava je med drugim – sicer v manjši gotovosti – pokazala tudi to, da za učenje nikoli ni prepozno. Tudi dijaki, ki so na maturi zbrali »skromnih« dvanajst točk, so pozneje doktorirali.
Dekleta so uspešnejša
Rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič se z maturo srečuje posredno – prek znanja, ki ga sveži maturantje prinesejo na fakultete. V povezavi s tem izpostavi osebno izkušnjo: od študijev, ki jih pozna, to so veterina, medicina in biotehnologija, so po njegovem opažanju daleč najboljši in najbolj vedoželjni študentje biotehnologije, čeravno so se na vse omenjene študije vpisovali večinoma najboljši in med seboj enako uspešni maturantje. Za omenjene študije je treba na maturi zbrati tudi največ točk, kar pogosteje uspe dekletom kot fantom. Majdič pripomni, da dekleta prej dozorijo in se tudi mature lotijo z zrelejšim pristopom. »Zato so dekleta tudi uspešnejša pri vpisu na te študije in poklici postajajo zelo feminizirani. Treba bo temeljito razmisliti, kako to rešiti. Na eni od norveških veterinarskih fakultet so se zaradi tega že odločili za pozitivno diskriminacijo fantov, vsakemu vnaprej podelijo nekaj bonus točk, da se lahko sploh prebijejo do študija,« razloži pristop severne Evrope. Nasploh pa, dodaja, bo potreben pogovor o družbeni vlogi učiteljev – poklica, ki je v zadnjih letih ogromno izgubil. »Brez odličnih učiteljev ne bo napredka v družbi,« je jasen. In ne dobrih maturantov, dodajamo mi.
