Za mnoge je najdba dokaz obstoja legendarnega karantanskega vojvoda Domicijana, čeprav tega zgodovinski viri (zaenkrat) ne potrjujejo. Vendar nihče ne oporeka dejstvu, da je stoletja naše prednike pritegnila k romanju v Milštat njegova legenda. S ponemčevanjem Koroške se je za njim izgubila sled v slovenski nacionalni zavesti!

Lev, volk in koza

Usoda sv. Domicijana je, da je nenehno vstajal od mrtvih, tako kot njegove relikvije, ki so potovale po bivši milštatski samostanski cerkvi. Njegov svetniški življenjepis je zapisan v latinskem in nemškem rokopisu, ki pa je zgolj priredba latinskega izvirnika. Domicijan, ki se je pred krstom verjetno imenoval Domislav, je nadaljeval misijonarsko delo apostola Karantancev, sv. Modesta. V krščanstvo se je spreobrnil po zaobljubi, ki jo je dal težko bolni ženi, ali potem, ko so v jezeru našli njegovega utopljenega sina. Morda se je zgodilo oboje, saj je pokopan z otrokom in soprogo Marijo. Tisoč malikov (mille statue) je dal razbiti in pometati v jezero. Ta dogodek je ena od različic nastanka imena Milštatskega jezera. Veliki poganski tempelj je spremenil v krščansko cerkev. Karantanci so tu imeli preročišče, kjer so na treh stebrih stale glave leva, volka in koze, ki so ostale na grbu Milštata. Na nasprotnem bregu jezera je pod svojim gradom na Goliševju ustanovil samostan Melec. Mogoče so prav v Melcu nastali znameniti Brižinski spomeniki? Po smrti okoli leta 802 oziroma med vladanjem Karla Velikega, kar potrjuje fragment nagrobnika, so se na njegovem grobu dogajali čudeži: »Ozdraveli so gluhi, slepi, nemi in hromi, tudi gobavi, zmešani in obsedeni. Utapljajočega kmeta, ki je zaklical Domicijanovo ime, je voda znova vrgla na breg. Večina ozdravljenih je prišla iz bližnjih predelov Koroške, posamezniki pa tudi s Kranjske, Furlanije, iz Trsta in Istre.« Zaradi splošnega čaščenja ga je krajevni škof, kar je ostalo v navadi do danes, v pravoslavni cerkvi razglasil za svetnika.

Četudi so se redovniki (benediktinci, vitezi sv. Jurija in jezuiti) milštatske opatije menjavali, so vendarle skrbno ohranjali Domicijanov kult. Zagotovo bi prišel v svetniški spisek vesoljne Cerkve v Rimu, če ne bi leta 1773 razpustili jezuitski red, ki je papežu predložil gradivo za začetek razglasitvenega postopka. Medtem je postal Domicijan zavetnik Korošcev, kar je ostal vsaj med domačim plemstvom, čeprav je cesarica Marija Terezija določila sv. Jožefa za zaščitnika večine dežel s slovenskim prebivalstvom. Avstrijcem je med stoletji skoraj uspelo Domicijana ponemčiti. Že salzburški škofje in državni knezi so ga izpustili iz spiska karantanskih vojvod Conversio, ker so se bali slovanske verske in politične osamosvojitve na jugovzhodu dežele. Do odkritja dela nagrobnika so slepo verjeli zgodovinarju Eisnerju, ki je leta 1907 »znanstveno ugotovil«, da so si v 12. stoletju Domicijana izmislili milštatski benediktinski menihi, ker so se tako želeli izogniti vplivom in zahtevam goriških grofov.




V tiskanem članku preberite še:
  • Številne selitve kosti
  • Pričanje o preteklosti
  • O zibelki slovenstva


V Nedeljcu med drugim še:
  • Barbara Verdnik: Sodstvo je zoper "pobalinstva" brez obrambe
  • Sanje, ki se jih lahko dotakne vsak
  • Aleksander Lucu: Tajna hiša Domžal
  • Vsem se lahko zgodi Hrastovec
  • Denacionalizacija: Kekec in njegova Alenka čakata na pravico


In še:
  • Potopis: Mongolija
  • Zvezdniki: Za lepimi kroji se skriva prijateljstvo
  • Dihanje v globinah zemlje
  • Francoska ločitev: Prevladal je klic srca
  • Janez je shujšal za sto kilogramov
  • Morska mrcina za največje razvajence
  • Moda: Hlačke, hlače, hlamudrače