Sonični mladinci iz Brooklyna so se prerinili v ospredje prodornih imen novega ameriškega rocka. V zadnjih štirih letih so ob kratkometražnih izdajah nanizali vsako leto po en album, kar je za mlado skupino prej izjema kot pravilo. Iz zavidljive kvantitete se je izkalila kvaliteta. V tem času so se zgodile korenite kadrovske spremembe, ki niso bile usodne, prej dobrodošle. Prevetrile so glasbo in ji dale novega vetra. Kronološki prelet čez vse štiri velike plošče razgrne ustvarjalni razvoj tega dratarskega benda. Iz garažnega in hrupnega kitarskega psihedeličnega punk rocka se je prelevil v izzivalno rockovsko zasedbo z veliko začetnico. Z vsako ploščo obrne novo stran in stopi korak višje. Udrihanje noise rocka z raztrganimi kitarami Sonic Youth in eksperimentiranje s krautrockovsko repeticijo in psihedeličnimi odklopi je skupino pripeljalo do Neila Younga in zapuščine kozmične Amerike oziroma do altcountry rocka, s katerim je odkrito zakoketirala že na lanskem, tretjem albumu Open Your Heart: v inštrumentalu Country Song, sladki americani Candy, rokenrolovsko nabriti Animal ter debelih sedem minut naelektreni psihedeliji Presence.
Prvo polovico letošnjega albuma New Moon zaznamuje ob posrečeni kombinaciji naelektrenih in polakustičnih pesmi uvajanje novih inštrumentov, kot so klavir, mandolina ali akustična kitara, ki so obogatili in razširili zvočni pejsaž The Men. Ekspresija je dobila še več svobode. Izmenjava treh pevcev vlije vsaki pesmi nove individualnosti. Od lahkotnejših, poskočnih ali melanholično zasanjanih skladb odstopata hurikan Without A Face, v katerem se mešajo vetrovi Crazy Horse, Toma Pettyja s Heartbreakers in srboritega Boba Dylana na ustni harmoniki, in I Saw Her Face, ki odvihra kot hommage Neilu Youngu. Vendar so The Men bolj kot Youngovi vnuki potomci druščine, zbrane okoli založbe SST (Minutemen, Hüsker Dü, Meat Puppets, Dinosaur Jr, Saccharin Trust, Das Damen) in drugih zasedb ameriškega neodvisnega rocka osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja (Replacements, Uncle Tupelo, Sebadoh, R.E.M., Guided by Voices, Pavement, Wilco, Son Volt, Elliott Smith). Druži jih vročična kitarska evforičnost, ki na novi plošči eksplodira v drugi polovici, ko The Men dvignejo prestavo in obrnejo ploščo s stoogesovskim amfetaminom The Brass in nato še eno direktno »brijačino« Electric. Z njima odpihnejo vse pomisleke o mehkužnosti – The Men niso izdali punk rocka. Večplastne zvočne širjave in gmote dosežejo zadnje vrelišče v katarzi zaključnega psihedeličnega rock vertiga Supermoon.
Plošča New Moon je remake rock album in mejnik v ustvarjalni karieri The Men. Ni prevratniški, ampak logično nadaljevanje glasbenega raziskovanja. Fantje so sneli plašč neotesanosti. Nabritost in odvečno energijo kanalizirajo v sproščene, razigrane, divje, razbremenjene, vihrave in surove rock pesmi. Ne gre za retro-neotradicionaliste, ampak za iskreno skupino, predano užitku igranja. Odprtost, elastičnost in eklektičnost novih pesmi je toliko bolj intrigantna pred torkovim koncertom v Menzi pri koritu v Ljubljani, ko se bomo na lastna ušesa prepričali, če imamo res opravka z eno najprodornejših skupin novega ameriškega rocka.