Razširjena Unija 25 držav članic naj bi v prihodnje delovala bolj učinkovito, pregledno in demokratično - to je bil glavni cilj avtorjev ustavne pogodbe. Običajni prebivalec EU bo sicer še vedno imel težave pri razumevanju celotnega besedila, toda delovanje Unije bo poslej vseeno bolj pregledno. Državljanom EU ga bodo približali predvsem enotna pogodba (ki bo nadomestila tri ustanovitvene pogodbe in 15 dopolnitev), poenostavitev pravnih aktov (zakonov) Unije in postopkov sprejemanja zakonov ter jasna razmejitev pristojnosti med Unijo in državami članicami. Osnutek pogodbe predvideva številne novosti. Ena od pomembnejših je imenovanje stalnega predsednika oziroma predsedujočega Evropskega sveta, ki bi naj nadomestil predsedovanje držav članic, ki so do zdaj vodile EU in so se menjavale na pol leta. Nov je položaj zunanjega ministra EU, ki bo opravljal delo dosedanjega visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter komisarja za zunanje zadeve. Z novo pogodbo naj bi tudi Evropski parlament okrepil svojo vlogo zakonodajnega organa, saj naj bi o večini zadev (razen o skupni zunanji, varnostni in obrambni politiki) sprejemal zakone skupaj s Svetom EU. Še večje spremembe se obetajo pri načinu glasovanja. Po novem naj bi države članice v Svetu EU sprejemale zakone s kvalificirano večino glasov, kar pomeni, da bodo imele le v redkih izjemah možnost, da bi katera od njih blokirala odločitev. Seveda pa to na drugi strani pomeni, da se bo morala manjšina držav, ki jih bodo preglasovali, podrediti zakonodaji, ki jo bo sprejela večina držav. Toda to gre v prid večji učinkovitosti delovanja Unije. In nenazadnje, EU bo lahko, če bo ustavna pogodba sprejeta, po pooblastilu in v imenu držav članic sklepala mednarodne sporazume z drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami. Z drugimi besedami, imela bo pravno subjektiviteto.

Izpolnjena pričakovanja? Kakor za koga

Odgovor na vprašanje, ali sta Konvencija in osnutek besedila ustavne pogodbe izpolnila pričakovanja, je odvisen od tega, ali ga ocenjujemo z vidika integracije ali z vidika držav članic. Tisti, ki se zavzemajo za učinkovitejšo in tesnejšo integracijo, so seveda pričakovali, da bo Konvencija pripravila bolj drzno besedilo, vendar pa sprejeto besedilo, kot je dejal Valery Giscard d`Estaing ob zaključku Konvencije, pomeni največji možni skupni dogovor (kompromis), ki so ga bile predvsem države članice sposobne doseči v političnih razmerah, kakršne so prevladovale v prvi polovici leta 2003. Pri tem je imel v mislih predvsem iraško vojno in zaostrene gospodarske razmere v državah članicah. Tudi zato so bili odzivi na končni osnutek besedila ustavne pogodbe tako med državami članicami kot tudi med institucijami Unije pozitivni. Najbolj pomembno je, da so tri največje članice - Nemčija, Francija in Velika Britanija - predlagani osnutek podprle. Tudi predsednika Evropske komisije in Evropskega parlamenta sta ga pozitivno ocenila, čeprav sta na začetku oba izrazila določene pomisleke. Vendar pa obstaja tudi skupina držav, tu mislimo predvsem na Španijo in bodočo članico Poljsko, ki so nekoliko manj zadovoljne z doseženim kompromisom in napovedujejo, da bodo o nekaterih temah odprle ponovno razpravo na medvladni konferenci. To samo po sebi ne bi bilo sporno, če ne bi s tem posegali v temeljne, že dogovorjene določbe besedila. Pri tem moramo spomniti, da je bil dogovor v Konvenciji dosežen na doslej najbolj demokratičen način, saj so pri njem sodelovali tudi predstavniki nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta. "Popravljanje" besedila na medvladni konferenci, kjer bodo navzoči samo predstavniki vlad držav članic, bi potemtakem pomenilo korak nazaj z vidika demokratičnosti oblikovanja temeljnega akta Unije. Evropska javnost oziroma evropski državljani, ki so zastopani le posredno prek predstavnikov nacionalnih in Evropskega parlamenta, bi bili tako izključeni pri oblikovanju končnega besedila ustavne pogodbe.

Dvojna odgovornost

Pri tem se moramo zavedati, da imajo države članice v EU dvojno odgovornost, ki se nujno ne izključuje. Na eni strani so odgovorne za učinkovito, uspešno delovanje integracije kot celote, od katere bodo nenazadnje imeli korist vsi - od podjetij do državljanov. Čeprav bodo morda te koristi neenakomerno porazdeljene med državami, pa bodo skupne koristi tudi tistih držav, ki bodo pri tem najmanj udeležene, še vedno večje, kot bi bile, če bi bile te države zunaj integracije. Na drugi strani so države legitimno odgovorne tudi za zaščito t. i. vitalnih nacionalnih interesov in za optimiziranje nacionalnih koristi, vsaj dokler je EU še vedno skupnost držav in ne "naddržava". Vendar bi morale pri tem države članice (kar bo veljalo tudi za Slovenijo) vedno znova odgovorno tudi do drugih v Uniji pretehtati, ali nacionalne koristi t.i. brezkompromisnega vztrajanja pri ozkih nacionalnih stališčih odtehtajo škodo, ki bi jo tako vztrajanje za vsako ceno lahko imelo za delovanje Unije. Unija je namreč učinkovita in močna toliko, kolikor je močan in uspešen njen najšibkejši člen. Zelo pomembno vprašanje je, ali bo osnutek ustavne pogodbe spremenil EU v bolj demokratičen, učinkovit in za navadne državljane bolj razumljiv sistem. Čeprav osnutek vključuje nekatere pozitivne spremembe, pa to po mnenju mnogih analitikov še vedno ne zadošča, da bi se Unija lahko učinkovito spopadla z izzivi, ki jo čakajo v prihodnjem pet- do desetletnem obdobju. Med pridobitvami moramo omeniti predvsem razširitev in poenostavitev večinskega odločanja, ki bolje odseva razlike v številu prebivalcev članic EU, poenostavitev in združitev pogodbene osnove v enovit dokument, vključitev Listine temeljnih pravic v pogodbo, razširitev pristojnosti Evropskega parlamenta in ohranitev osrednjega položaja Komisije v institucionalni strukturi. Pomembne pridobitve so tudi ohranitev (to pomeni, da se niso zmanjšale) pristojnosti Unije, že omenjena uvedba položaja zunanjega ministra EU ter vzpostavitev EU kot pravnega subjekta, poenostavitev pravnih aktov EU ter postopkov za njihov sprejem, prenos nekaterih zadev s področja pravosodja in notranjih zadev, kamor sodita tudi migrantska in azilna politika, v pristojnost institucij EU, solidarnostna klavzula, ki predvideva medsebojno pomoč ob humanitarnih nesrečah, in pravica do državljanske pobude (merilo je milijon podpisov), naslovljene na Komisijo, da ta pripravi osnutek zakonskega akta. Na drugi strani pa obstajajo tudi številne zadeve, ki jih bo treba še urediti. Institucionalna struktura in proces odločanja sta še vedno prezapletena, da bi ju večina državljanov EU lahko razumela. Z vidika uspešnosti integracije je neuspeh tudi ohranitev soglasnega odločanja na določenih področjih, kjer ima posamezna država članica možnost, da blokira odločitev. To velja predvsem za področje skupne zunanje in varnostne politike, kjer bo zaradi tega "trpela" vloga zunanjega ministra EU. Na tem področju tudi Sodišče EU nima nikakršnih pristojnosti, vloga Evropskega parlamenta pa je zgolj simbolična. To pomeni, da bodo države članice - domnevamo lahko, da tiste, ki so vojaško močnejše in ki razpolagajo z jedrskim orožjem - imele glavno besedo v varnostnih in obrambnih zadevah Unije. Vprašanje je tudi, kako bo Unija po naslednji širitvi, ko se bodo razlike v nacionalnih interesih še povečale, delovala na področjih davčne politike, intelektualne lastnine in storitev, bodoče revizije pogodb in širitve pristojnosti Unije, kjer se odločitve še naprej sprejemajo soglasno. Nekateri analitiki ocenjujejo, da bo to ohromilo delovanje integracije. Tudi institucionalna reforma je ostala "nedokončana". Tako bo Evropski svet s stalnim predsedujočim (ali predsednikom) - čemur so nasprotovale male države, saj se s tem odpravlja prejšnji sistem krožnega predsedstva - kot nova institucija EU porušil sedanje institucionalno ravnotežje Unije, ki ga sestavljajo Komisija, Svet in Parlament. Članom Konvencije se tudi ni uspelo dogovoriti o ločitvi zakonodajne in izvršne funkcije Sveta, s čimer se bo samo še poslabšalo za navadne državljane že zdaj zapleteno delovanje sistema, kjer je izvršna funkcija razdeljena med Svet in Komisijo. Še več, predsednik Komisije še vedno nima neodvisnega mandata. Namesto da bi o predsedniku Komisije odločal Evropski parlament, o tem odločajo države članice v Evropskem svetu. In namesto da bi se Komisija, ki je poleg Sodišča EU edina formalno neodvisna institucija integracije, končno ločila od vpliva držav članic, bo njena sestava tudi v prihodnje odvisna od kandidatov, ki jih predlagajo države članice. To bo v sistemu, kjer bo poleg predsednika in podpredsednika (zunanjega ministra EU) imelo pravico glasovanja samo še 13 od 25 komisarjev, povzročilo dodatne napetosti med državami članicami, saj je malo verjetno, da bi se velike države zadovoljile s komisarjem brez volilne pravice. Takemu sistemu je nasprotovala koalicija 18 malih in srednjih držav - med njimi je bila tudi Slovenija - ki pa ji ni uspelo "prepričati" velikih držav, da bi Komisijo sestavljalo 25 enakopravnih komisarjev. V bistvu pravzaprav ne gre toliko za neuspeh na institucionalnem področju kot za pomanjkanje politične volje držav članic. Upoštevajoč različne poglede vladnih predstavnikov v Konvenciji je malo verjetno, da bi medvladni konferenci uspelo dopolniti besedilo v smeri poglabljanja integracije. Toda tolaži nas lahko dejstvo, da bodo institucionalne spremembe, ki jih napoveduje ustavna pogodba, začele veljati šele z naslednjim mandatom Komisije in Evropskega parlamenta, to je leta 2009. Do takrat pa bo veljal dosedanji sistem. In do leta 2009 se lahko še marsikaj spremeni. Če vemo, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih kar pet medvladnih konferenc, katerih rezultat so bile delne reforme integracije, potem lahko tudi v prihodnje pričakujemo, da se zaradi hitrega notranjega razvoja in spremenjenih mednarodnih razmer integracija ne bo mogla izogniti ustreznim prilagoditvam ustavnega besedila.

Pogodba naj bi bila ratificirana do leta 2006

Besedilo osnutka je pripravila Konvencija oziroma predstavniki nacionalnih vlad in parlamentov držav članic in držav kandidatk ter predstavniki evropskih institucij (Evropskega parlamenta in Evropske komisije), toda o končnem besedilu se bodo izrekli predstavniki vlad držav članic in držav kandidatk ter Evropske komisije na medvladni konferenci, ki naj bi se začela sredi oktobra. Po predvidevanjih naj bi končno besedilo ustavne pogodbe EU sprejeli pred volitvami predstavnikov v Evropski parlament, ki bodo junija 2004. Tako naj bi se proces ratifikacije nove pogodbe v državah članicah začel takoj po vključitvi desetih novih držav članic 1. maja 2004. Končan naj bi bil v dveh letih. To pomeni, da bodo države članice EU imele možnost, da se bodisi na referendumih ali v nacionalnih parlamentih dokončno opredelijo o ustavni pogodbi, ki bo začela veljati šele, ko jo bo potrdilo vseh 25 držav članic EU.