Pegasti badelj (Sílybum mariánum), ki sodi med največje in najlepše »bodake«, je najboljše zelišče za varovanje jeter pred cirozo in hepatitisom. Skratka, jetra ščiti pred strupi in učinkuje kot antioksidant (obnavlja poškodovane celice). Pomaga normalizirati tudi previsoko količino jetrnih encimov. Nove raziskave kažejo, da lahko rastlina preprečuje celo raka, diabetes tipa 2 in sindrom X – težave starejših (povišanje holesterola, trigliceridov, krvnega tlaka, krvnega sladkorja in prekomerne teže). Morda s starostjo jemljete več zdravil, vsa pa gredo skozi jetra in jih lahko zelo obremenijo. Prav pegasti badelj je tisti, ki pomaga uravnavati delovanje jeter. Večji odmerek vzamete, bolj je učinkovit, kajti gre za izrazito neškodljivo rastlino, ki pravzaprav nima nobenih neželenih stranskih učinkov.
Jetra so središče za razstrupljanje telesa. Če so preobremenjena, na primer zaradi pretiranih količin alkohola in drugih nedovoljenih substanc, strupov iz okolja ali zdravil, je njihova sposobnost obnavljanja onemogočena. Dovolj veliki odmerki zdravil, celo tako vsakdanji, kot je paracetamol (uporablja se za blažje bolečine in zniževanje vročine pri prehladu), lahko poškodujejo jetra. Dokazano pa so škodljivi tudi učinki vseh vrst antibiotikov, antidepresivov in antipsihotikov.
Od legend do učinkovitih rezultatov
Drugo ime za pegasti badelj je tudi Marijin osat in izvira iz legende, po kateri je devica Marija iskala miren kraj, kjer bi podojila otroka. Osat je to opazil in ju povabil pod svoje varno okrilje listov. Ker je nekaj kapljic mleka padlo na zel, ima še danes bele lise in črte. Rodovno ime silybum drugače izvira iz grškega izraza silibon, kar pomeni »čop«. V nekaterih starejših zeliščnih knjigah najdemo tudi izraz Carduus marianus.
Pegasti badelj so omenjali že botaniki in zdravniki v antiki, vedeli so tudi, da se lahko mlada rastlina, skuhana in začinjena z oljem in soljo, uživa kot zelenjava, in da se korenina z medico uporablja kot sredstvo proti bruhanju. Plinij poleg tega omenja učinek zeli na spodbujanje žolča, Paracelsus in tudi Hildegard pa sta jo nekoliko pozneje priporočala pri »notranjem zbadanju«. V srednjem veku so pegasti badelj prek Alp prenesli menihi, ki so se ukvarjali z zdravilstvom, doma pa je v južni Evropi, južni Rusiji, severni Afriki in Mali Aziji. Od 18. stoletja naprej se rastlina razširjeno uporablja pri boleznih jeter, tudi v 19. stoletju so medicinci poročali o pozitivnih rezultatih pri zdravljenju jetrnih tegob. V tem času rastlino začnejo uporabljati tudi pri napenjanju, zaprtju in pri hemoroidih. Začetnik današnje uporabe pegastega badlja pri zdravljenju bolezni jeter je zdravnik Johann Gottfried Rademacher (1772−1850).
V naših krajih raste pegasti badelj kot kulturna rastlina, razraste pa se tudi divje v naravi, samo da sta podnebje in zemlja dovolj topla in suha. Zraste mogočno, in sicer do 150 centimetrov visoko, drugače pa jo uvrščamo med eno- ali dvoletnice, odvisno od rastišča. Nekatera semena vzklijejo že v jeseni, druga počakajo na pomlad. Listi so nazobčani, zelenobelo lisasti, cvetovi pa kroglasti in škrlatno rdeči. Čas cvetenja je od junija do septembra. Nas, kot amaterske fitobotanike, najbolj zanimajo zreli plodovi, ti so za pobiranje godni septembra in oktobra (lahko pa jih nabirate že od junija naprej). Plodovi se razvijejo iz oplojenega socvetja, imajo trdo lupino in svileno belo sijoč nazobčan rob. Ampak ni lahko do njih, četudi si nadenete gumijaste rokavice. Ta sorodnica artičoke je prav tako bodičasta. Nataknite torej rokavico in sezite z roko v središče cveta. Nato zgrabite vršičke cvetov s palcem in kazalcem in izvlecite zeleno ali potemnelo seme.
Silimarin v semenih
V plodovih oziroma semenih je najbolj zdravilen flavonolignan, imenovan silimarin, to je mešanica flavonoidov, grenčin, eteričnega olja in vitamina E. Podrobneje se posvetimo silimarinu, ki vsebuje najpomembnejšo sestavino za zdravje jeter, imenovano silibinin (poleg nje še silidianin in silikristin). Silimarin deluje tako, da krepi celično steno in tako preprečuje vstop strupov v celico, poleg tega pa spodbuja obnavljanje poškodovanih jetrnih celic. Če želimo rastlino uporabljati v zdravilne namene, torej pri kroničnih vnetjih jeter, zdravljenju hepatitisa ali cirozi, so pravzaprav učinkoviti samo visoko koncentrirani suhi izvlečki semen. Na voljo so v obliki tablet, kapsul ali dražejev. Dnevni odmerek silimarina naj bi znašal 200−400 miligramov. Ker učinkovina silimarin ni vodotopna, uživanje čaja pri obolelih jetrih ni učinkovito. Lahko pa ga uživate pri prebavnih motnjah in obolenjih žolčnika.
Pegasti badelj torej dobro deluje pri vseh jetrnih in žolčnih boleznih, pri zbadanju v jetrih (to je nekoč verjetno pomenilo vnetje pljučne ali rebrne mrene), boleznih vranice, pri malariji, morski bolezni, glavobolu, migreni, slabosti, zlati žili, prebavnih motnjah, kot sta zapeka in napihnjenost, če pa ga uporabljamo zunanje, kot obkladke, pa naj bi pomagal lajšati težave krčnih žil in kožnih razjed (pri slednjih naj ne bi bil preveč učinkovit). Znanstveno je tudi dokazano, da silimarin posebno dobro brani organizem pred strupom mušnic. Vendar zastrupitve z mušnico nikakor ne zdravite sami, pač pa se takoj obrnite po zdravniško pomoč. Silimarin se namreč v takem primeru dovaja z infuzijo.
Ingrid Mager