Odkar obstaja estrada, so obstajali tudi slavni, ki so sčasoma izgoreli in padli z višine, piše Večernji list. Seznam samouničevalnih slavnih je dolg in že dodobra znan: od Judy Garland in Elvisa Presleyja iz starih časov do Peta Dohertyja, Amy Winehouse in Owna Wilsona danes. Toda v današnjem času je dolg slave drugačen - tehnologija je za vedno ukinila mejo med zasebnim in javnim ter postavila življenje estradnikov na ogled. Značilen primer je Lindsay Lohan, ameriška igralka, pevka in manekenka, ki je že polovico svojega življenja (stara je komaj 21 let) pod drobnogledom medijev, ki jo lovijo nekje med rehabilitacijsko kliniko in sodiščem.
Ekscesi kot sredstvo za zaslužek
Zahvaljujoč digitalni fotografiji in svetovnemu spletu lahko danes že vsakdo z malo boljšim mobilnikom postane paparac in zabeleži vse neprijetnosti slavnih ljudi - od izstopa iz limuzine brez spodnjega perila, kar se je primerilo Britney Spears in Christini Aquilera, do pripovedovanja rasno obarvanih pripomb med nastopom, kar si je privoščil Michael Richards, znan kot Kramer iz Seinfelda. Takšne situacije lahko slavne mnogo bolj zaznamujejo kot vse, kar so naredili v profesionalnem smislu. Njihovih napak, nerodnosti, nesramnosti in vsega drugega željno občinstvo prav vpija sleherno podrobnost o njihovi zasebnosti, še zlasti, če je ta polna incidentov in neprimernega obnašanja. Klasična primera sta Britney Spears, ki polni medije, in nič manj razvpita "jetsetterka" Paris Hilton.
Nič čudnega ni, da je nastal nov sloj slavnih, ki so večinoma znani zaradi domačih porničev, vožnje v pijanem stanju, sporov s policijo ali novinarji, pitja alkohola in jemanja mamil, depresije, ekshibicionizma in vrste drugih postopkov, ki spadajo na področje samouničevanja. To, kar bi običajni ljudje imeli za klic na pomoč, se v svetu današnjih medijev uporablja kot sredstvo za zaslužek. Problem slavnih je bil zmeraj v domeni "objektivnega samozavedanja" - sami sebe so vedno prisiljeni gledati s tujimi očmi, kar lahko pogubno vpliva na tiste z omahujočo samozavestjo ali z drugimi psihološkimi problemi, kot so bipolarne motnje, ki pridejo najbolj do izraza v neobičajnem življenjskem slogu, polnem alkohola, mamil in drugih vrst odvisnosti.
Glasbeniki umirajo mlajši
V zgodovini glasbe so številni izvajalci iskali olajšanje v različnih vrstah psiholoških stimulansov, drugi pa so se začeli destruktivno obnašati - bodisi so iz tega črpali ustvarjalno energijo ali pa so enostavno bežali od pritiska slave in pričakovanj javnosti. "Živi hitro in umri mlad" - to je bil moto te družbene skupine, ki ga je potrdila lani opravljena študija na vseučilišču v Liverpoolu. Zajela je več kot tisoč britanskih in ameriških pop in rokovskih zvezdnikov ter pokazala, da glasbeniki res umrejo mlajši od "običajnih" ljudi. V letih od 1956 do 2005 jih je prezgodaj umrlo natanko sto - od Jima Morrisona in Jimija Hendrixa do Marca Bolna in Kurta Cobaina. Več kot četrtina smrti je bila povezana z zlorabo alkohola in mamil.
Nekaterim celo uspe prebroditi težko breme slave, kot denimo Rogerju Daltreyu iz skupine The Who, ki tako kot nekateri njegovi kolegi oživlja svojo slavo z novimi turnejami. Ti so imeli večjo srečo kot drugi rokovski zvezdniki, ki so samovoljno ali po spletu okoliščin svoje življenje končali v prvih petih letih slave (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Sid Vicious in Kurt Cobain), druge pa je smrt kot posledica divjih dni doletela nekaj kasneje. Med njimi so Jerry Garcia, Carl Wilson in Johnny Ramone.
Tisti, ki so umrli mladi, so praviloma veliko slavnejši od še živečih. In v tem je del problema. Tako kot je Sid Vicious iz Sex Pistols vedel, da so ekscesi edini način, da privabi pozornost javnosti, in tako kot bi o Courtney Love le malokdo pisal, če bi šlo le za povprečno glasbenico in Cobainovo vdovo, tudi zadrogiranemu Petu Doheryju mediji ne bi posvetili niti desetine sedanje pozornosti, če bi bil samo eden sodobnih rokerjev. Samouničevalnost se danes prodaja bolje kot kadar koli prej.
