Drugače je s Q-mrzlico, za katero so spomladi med pedagoško prakso na Vremščici zboleli dijaki in študenti veterine, letošnje poletje pa se je prvič na evropskih tleh, natančneje v Italiji, pri ljudeh pojavila tudi okužba z virusom chikungunya (čikungunja), ki ga prenaša tigrasti komar.
Ker se ta komar pojavlja tudi v Sloveniji, zlasti na Goriškem in Koprskem, se bodo o tem pogovarjali tudi v komisiji za zoonoze, ki je posvetovalni organ ministrstev za zdravje in za kmetijstvo. Njena predsednica dr. Alenka Kraigher, sicer predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Inštitutu za varovanje zdravja, zagotavlja, da čikungunje v Sloveniji še ni, "imamo pa tigraste komarje, ki jo prenašajo, in ker imajo bolezen v italijanski Ravenni, nam je to dalo misliti, da se lahko pojavi tudi pri nas", pojasnjuje Kraigherjeva.
Sodelovanje med veterino in medicino šepa
Komisija za zoonoze se je doslej največ ukvarjala z BSE, ptičjo gripo, Q-mrzlico, na tokratnem sestanku pa bodo na dnevnem redu tudi salmonele, ki se širijo s hrano, zato je število obolelih zelo veliko. Alenka Kraigher pravi, da je z vidika zdravja ljudi zelo pomembna zoonoza tudi steklina, ki ji zato namenjajo veliko pozornosti, veterinarji, ki delajo na terenu, pa menijo, da premalo. "Zdravnik bi moral vsakogar, ki ga ugrizne pes, zaradi poročanja o ugrizih napotiti v antirabično ambulanto zavoda za zdravstveno varstvo, a se to zgodi le pri enem od treh poškodovanih," opozarja dr. Borut Zemljič, predsednik strokovne komisije Veterinarske zbornice.
Na nedavnem strokovnem izpopolnjevanju veterinarjev na Otočcu je bilo slišati precej kritik zaradi preslabega sodelovanja na terenu med veterinarji in lokalno zdravstveno službo, kadar gre za zoonoze. Zanje Zemljič pravi, da so jih v zadnjih dveh desetletjih obravnavali kot "eksotične bolezni", kot nekaj, česar v civilizirani Evropi ni. "Skoraj ni veterinarja, ki bi katero od zoonoz kdaj videl v živo, poleg tega se je njihov obraz v dveh, treh desetletjih strahovito spremenil, pojavile so se tudi nekatere nove, zato je zgolj na podlagi kliničnih znakov, brez laboratorijske diagnostike, včasih težko postaviti pravilno diagnozo. In če se veterinar napačno odloči, če začnejo veljati določeni preventivni ukrepi, na koncu pa se izkaže, da bolezni sploh ni, ima pred seboj rejca, ki ga bo gnal do Čeferina (odvetnika, op. p.) in še naprej. Če se veterinar napačno odloči, bolezen pa se razširi, so lahko posledice zelo hude," Zemljič opisuje tegobe terenskih veterinarjev oziroma osamljenih bojevnikov, kot jih imenuje.
Veterinarji se morajo nenehno izobraževati
Dr. Milan Pogačnik, dekan Veterinarske fakultete v Ljubljani, pa poudarja, da zakon o veterinarstvu zahteva, da veterinarji osvežujejo svoje znanje. "Zakon pravi, da mora vsak prepoznati znake kužne bolezni. Dovolj je, da posumi nanjo, saj veterinar ne more na terenu na oko ugotavljati, za katere bolezen gre. Ko izreče sum, ga predpisane laboratorijske preiskave potrdijo ali ovržejo," pravi Pogačnik. In doda: "Tudi BSE smo v Sloveniji ugotovili, čeprav njenih bolezenskih znakov ni prej nihče videl v živo."
So pa lahko velike težave, če živali ne kažejo kliničnih znakov ali se ti pojavijo le izjemoma. Tak primer je Q-mrzlica, ki je letošnjo pomlad izbruhnila v učnem centru Veterinarske fakultete na Vremščici, kjer imajo ovce. Pri živalih kliničnih bolezenskih znakov ni bilo, pri ljudeh, ki so prišli v stik z njimi, pa so se pojavili v obliki gripe. Strokovnjaki širjenje Q-mrzlice po Evropi, ki jo povzroča bakterija Coxiella burneti, pripisujejo tudi podnebnim spremembam (višje temperature, manjša vlažnost in povečana prašnost), pri nas pa smo po Pogačnikovem mnenju naredili napako leta 1998, ko smo nehali z rednimi letnimi pregledi živali na Q-mrzlico.
Monitoring naj bi znova obudili prihodnje leto, s čimer se strinja tudi dr. Kraigherjeva. Dr. Zemljič pa dodaja: "Menim, da je bila marsikatera bolezen, ki so jo razglasili za gripo, v resnici Q-mrzlica, saj ima skoraj vsaka hiša doma mačko ali psa, ki sta med prenašalci te bolezni." Po Zemljičevem mnenju pa si veterinarji tudi ob morebitni potrditvi bolezni pri živalih z diagnozo nimajo kaj pomagati. Ta je bistveno bolj pomembna za zdravje ljudi oziroma za humano medicino, ki bi zato po njegovem morala prispevati denar za dokazovanje razširjenosti bolezni pri živalih, s čimer bi ugotovili, kolikšna je nevarnost za okužbo ljudi.
