"Težava je v tem, da v večini centrov, pa tudi med ljudmi še vedno velja zgrešeno prepričanje, da je treba najti staršem primernega otroka. V javnosti se poudarja, da imamo v Sloveniji premalo otrok za posvojitve. V medijih se prikazuje trpeče starše, ki že leta čakajo na otroka, s katerim bi prišli do popolne sreče," opozarja Viktorija Bevc iz Deteljice. To je, poudarja, popolnoma napačna miselnost, saj je pravi namen posvojitve najti otroku primerne starše. Na to in še na mnoge temne plati postopkov posvojitev pri nas je pred tremi leti opozorila tudi raziskava Visoke šole za socialno delo, a spremenilo se ni nič bistvenega. Raziskava je med drugim opozorila tudi na to, da so metode dela s posvojitelji pomanjkljive in da jim je treba omogočiti obvezne in sistematične priprave v skupini, ki morajo biti usmerjene v odprtost posvojitve in izmenjavo starševskih izkušenj. Edini tak program že nekaj let poteka pri društvu Deteljica in traja tri leta, medtem ko se na večini centrov za socialno delo z bodočimi posvojitelji le nekajkrat osebno pogovorijo. Temeljita priprava pa je pomembna, ker se morajo pari, preden posvojijo otroka, soočiti s svojo jalovostjo, ki nedvomno povzroča mnoge travme in negativno vpliva na različna področja njihovega življenja (morda želijo otroka posvojiti le zato, da bi rešili zakon), ter jo preseči. "Znebiti se morajo tudi nerealnih pričakovanj po idealnem otroku. Vsi bodoči posvojitelji si namreč sprva želijo dojenčka, po možnosti z modrimi očmi in svetlimi lasmi..." pravi Viktorija Bevc. Samo v skupini, kjer poslušajo izkušnje drugih, se lahko po njenih besedah morebitni posvojitelji seznanijo z vsemi dobrimi in manj dobrimi platmi posvojiteljstva, se naučijo o tem odkrito govoriti, sčasoma pa so zaradi tega pripravljeni posvojiti tudi starejšega otroka. Tudi zato, ker takrat vedo, kako z njim ravnati. Glede na to, da program priprave pri Deteljici obišče le deset odstotkov posvojiteljev, Viktorija Bevc sklepa, da dobijo večino otrok v posvojitev "čustveno razrvani starši, ki s posvojenim otrokom kot terapevtskim sredstvom zdravijo svoje komplekse". Tudi Anita Kovačec , socialna delavka na Centru za socialno delo Ljubljana Center, opaža, da so nepripravljeni ljudje še po posvojitvi ujeti v travme svoje neplodnosti, polni strahov, kako bo z rodnimi starši otroka, kako in če sploh otroku povedati, da je posvojen, kako mu pomagati pri iskanju identitete in podobno. Zato meni, da bi moral otrok že od vsega začetka vedeti, da je posvojen. Viktorija Bevc je ob tem opozorila na primer šestletnega fantka, ki je ravno zaradi nestrokovne priprave staršev na posvojitev po dveh neuspelih poskusih ostal v rejništvu.

Nad posvojitvami nobenega nadzora

Centri za socialno delo imajo različno prakso pri izvajanju posvojitev. "To je še ena od odprtih tem, ki se jih bo treba čim prej lotiti," se strinja državna sekretarka pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Alenka Kovšca . Podobno kot zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, ki je v sprejemanju, naj bi prihodnje leto pripravili tudi zakonodajo o posvojitvah, na podlagi katere naj bi vzpostavili evidenco vseh posvojencev, otrok, ki imajo pogoje za posvojitev, in vseh kandidatov za posvojitelje. Alenka Kovšca se zavzema tudi za centraliziranje službe, ki bi otroke dajala v posvojitve, način dela službe pa bi bil tak, da bi se lahko izognili morebitnim primerom nezakonitega ravnanja. Viktorija Bevc je namreč opozorila, da v nekaterih centrih za socialno delo iščejo nadomestne starše kar v območni Karitas ali celo pri duhovniku, zdravstvenem osebju ali pa posvojitelje izbirajo kar po vrstnem redu in ne po načelu otroku najprimernejšega starša. Posvojitve se po njenih informacijah kdaj izvajajo celo pod vplivom osebnih zvez in poznanstev. Omenjena raziskava je med drugim odkrila, da pri nas preveč otrok ostaja v večnem rejništvu, čeprav bi jih lahko bilo od njih kar 47 odstotkov posvojenih. Po neuradnih podatkih je v reji približno 1500 otrok. Otroci, ki ostajajo v večnem rejništvu, so po besedah Viktorije Bevc "žrtev malomarnosti in neangažiranosti stroke, da bi rešila otrokov položaj v njegovo korist". Prepričana je, da marsikatera strokovna služba ne izkoristi vseh možnosti za oddajo otroka v posvojitev in ga pušča do njegove osamosvojitve v rejništvu ali celo v ogrožujočih razmerah matične družine. Mnogo bioloških staršev namreč nikoli ne obišče svojih otrok, ki so v rejništvu. Viktorija Bevc pozna tudi primere, ko se rodne matere odpovedo otroku, a jih socialne službe še naprej silijo v stike z njimi, otroka pa namesto v posvojitev dajo v rejo.

Zavlačevanje rejništva v nedogled

"Čeprav imajo v tujini določila, da mora strokovna služba po letu in pol do dveh let rejništva najti za otroka najboljšo možnost - torej v rodni družini toliko urediti razmere, da se lahko otrok vrne vanjo, ali pa ga dati v posvojitev - naš bodoči zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ni zapisal nobene časovne omejitve rejništva," opozarja Bevčeva, ki je prepričana, da si socialne službe z zavlačevanjem rejništva le zagotavljajo delo. Ko so izpolnjeni zakonski pogoji za posvojitev otroka, je po njenem mnenju za strokovno službo izpeljava posvojitve dolžnost in ne le možna izbira, kot si to tolmačijo mnogi socialni delavci. Zadrževanje otroka v rejništvu, ko ima ta vse izpolnjene pogoje za posvojitev, je kršenje otrokovih pravic. Sicer pa se strinja, da v določenih primerih ni druge možnosti kot rejništvo, ki lahko traja do osamosvojitve otroka. Da s postopki nekaterih socialnih delavcev ne more biti vse v najlepšem redu, kaže tudi primer dveletne Jane, ki je bil podrobneje opisan v Nedeljskem dnevniku. Čeprav se je deklica rodila materi narkomanki in očetu, ki je za zapahi, in je imela prve tedne zaradi zasvojenosti s heroinom (mati ga med nosečnostjo ni nehala jemati) hudo abstinenčno krizo, socialna služba ni poskrbela za odvzem otroka in posvojitev deklice. Še več, otroka naj bi dala v rejo nekemu paru pod pretvezo, da gre za posvojitev. In čeprav je paru menda najprej odsvetovala stike otroka s staršema, češ da gre za nevarna človeka, jih je kasneje zahtevala - in to kljub opozorilom zdravnikov o veliki škodljivosti teh stikov za deklico. Naposled je socialna služba odločila, da bosta mati in hči poskusili živeti skupaj (mati naj bi se medtem rešila droge), če ne bo šlo, pa da jo lahko posvojitelja dobita nazaj... Pri takšnih in podobnih primerih, ki jih v dosjejih naših socialnih služb ne manjka, se lahko resno vprašamo, ali te službe dejansko delujejo v dobro otrok. "Otroci, ki so v varstvu države, so resnično v nezavidljivem položaju. Zanje je katastrofalno slabo poskrbljeno," je prepričana Anita Kovačec. Alenka Kovšca se je strinjala, da se pri nas premalo uporablja ukrep odvzema otroka, še posebej kadar gre za očitne zlorabe in zaščito otrokovih pravic in koristi. "Anglosaški sistem se mi zdi sicer prestrog, tam otroka zelo hitro vzamejo, pri nas pa včasih ne zaščitimo otroka, tudi ko bi bilo nujno potrebno." Sicer je poudarila, da namen rejništva ni posvojitev, in se sprva ni strinjala, da preveč otrok ostane v rejništvu. Nato pa je le priznala, da se bo s sprejetjem zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, ki predvideva tudi skupno evidenco otrok v reji in rejnikov, marsikaj izboljšalo. Poleg tega naj bi za vsakega otroka v rejništvu po novem v individualni projektni skupini pripravili program dela z rejencem, ki ga bodo strokovne službe tudi spremljale in ocenjevale. "Morda se bo tako tudi kakšno dolgotrajno rejništvo drugače izteklo in se bo dalo otroka v posvojitev, ko se bo ugotovilo, da je tako zanj najbolje." O stanju na tem področju dovolj pove že to, da ministrstvo ta trenutek ne ve niti, koliko otrok je v rejništvu, pri katerih družinah, kakšne so njihove domače razmere, kako, če sploh, se dela z rodnimi starši in podobno.

Prva posvojitev iz tujine

Da je proti prehajanju iz rejništva v posvojitev, je Alenka Kovšca argumentirala tudi s tem, da ni v korist otroka, da prehaja med različnimi oblikami varstva in vzgoje ter med različnimi odraslimi osebami. Na vprašanje, ali se morda isto ne godi otrokom, ki prehajajo iz ene v drugo rejniško družino - tudi teh primerov je po besedah Anite Kovačec kar nekaj - pa je odgovorila, da je treba otroka preseliti, če se z rejnikom ne ujameta ali iz drugih razlogov. Podatki kažejo, da je med letoma 1990 in 2000 iz rejništva v posvojitev prešlo kar 81 otrok, kar je četrtina vseh posvojenih v desetih letih. Miselnost, da je pri nas premalo otrok za posvojitev, bo zagotovo privedla do tega, da bo vse več obupanih nesojenih staršev posvajalo sirote iz tujine. S tem letom je to postalo možno tudi pri nas, saj smo ratificirali konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah. Tako smo po uradni poti že dobili prvega posvojenca iz tujine - ministrstvo za delo je pomagalo družini, ki je želela posvojiti otroka iz Rusije. Čeprav je slišati, da naj bi pri nas domovali že tudi "uvoženi" otroci iz Makedonije in še od kod, je Kovšca dejala, da uradno o tem ne vedo ničesar. Strinjala pa se je, da ni težko oditi po otroka v tujino in ga prinesti z rojstnim listom vred, ki dokazuje rodno starševstvo. Po njenih besedah se ta čas o možnih posvojitvah dogovarjajo še z Romunijo in Makedonijo, toda države na tem območju jim ne gredo ravno na roko. Tako je denimo Bosna popolnoma prepovedala posvojitve lastnih otrok v tujini. Tudi če se tak otrok rodi pri nas, ga morajo vrniti v Bosno. Glede na to, da niti posvojitve naših otrok niso urejene, kot bi morale biti, se poraja vprašanje, ali bo država zmogla z vso odgovornostjo skrbeti za koristi posvojencev iz tujine. Prav tako je upravičena bojazen, da bo z odprtjem "trga" posvajanje eksotičnih sirot tudi pri nas postalo statusni simbol, kot to že dolgo časa velja denimo v Ameriki. Tam je to moderno predvsem med bogatini, ki želijo denimo s posvojitvami malih Afričanov ali Kitajcev dokazovati svoje svetovljanstvo in multikulturnost.

Samski izjemoma do otroka

Pri nas je nemogoče dobiti podatke, koliko staršev želi posvojiti otroka in koliko otrok ta trenutek išče posvojitelje. Slišati je, da naj bi bilo parov, ki želijo posvojiti otroka, okrog tisoč, toda Alenka Kovšca meni, da je ta podatek pretiran. Ker se posamezni par prijavi tudi na več ali kar na vseh 26 centrih za socialno delo, državna sekretarka ocenjuje, da je teh parov približno 300. Otrok, ki iščejo posvojitelje, pa je pri nas na leto od 25 do 30, izjemoma tudi 40 in več. Naša zakonodaja ne prepoveduje posvajanja otrok samskim materam in očetom, ki pa dobijo otroke le v izjemnih primerih - ko gre za duševno ali drugače prizadete otroke, ki jih nihče drug ne želi. Prepoveduje pa posvojitev otroka istospolno usmerjenemu paru in posamezniku.

Starejši otroci so cenejši

V tujini je "kupovanje" otrok iz manj razvitih držav prek interneta že ustaljena praksa. Na spletni strani www.adoption.com nudijo na primer otroke po barvi las in starosti. Posvojitev otroka stane od 12.000 do 13.000 dolarjev. Na spletni strani www.kids4us.org lahko posvojite ruskega malčka za 17.000 dolarjev, starejši od petih let pa je cenejši in stane od 10.000 do 14.000 dolarjev. Za otroka iz Gvatemale je treba odšteti 21.000 dolarjev, iz Georgie pa 23.000 dolarjev. Spletna stran www.commonwealthadoption.org ponuja otroke iz Rusije, Kitajske in Ukrajine, kjer je otrok najcenejši in stane 9.000 dolarjev. Ta stran ima tudi najbolj pretresljiv cenik - ruski otrok, star do 18 mesecev, stane 17.000 dolarjev, do tri leta 15.000 dolarjev, do sedem let 13.000 dolarjev, otrok z manjšimi poškodbami stane od 6.000 do 10.000 dolarjev, takšen s težjimi poškodbami pa "samo" 2.000 dolarjev.