Prišli v Trst - in odšli
"Še vedno spremljam dogodke, pri katerih sem s filmsko kamero in fotoaparatom dejavno sodeloval," pravi Edi Šelhaus. "V Trst sem prišel z 8. Korpusom. Neponovljivi so trenutki pohoda med nemškimi kolonami, a tudi že prebivalstvom, ki nas je pozdravljalo s cvetjem, zastavami, smehom, jokom od navdušenja. Razigrani Kraševci, Vipavci, Goričani, Tržačani - tega ne pozabiš! Ah, če bi le imel toliko filma, kot ga lahko imaš danes!
Bilo je leta 1945, ko so se morali partizani umakniti iz Trsta. V samem mestu ni bilo več miru. S pomočjo pristaniških delavcev, Slovencev in Italijanov, mi je uspelo po nemirnih tržaških ulicah posneti in ohraniti veliko razburljivih dogodkov, manifestacij, demonstracij. Največ dela sem imel ob prihodu članov mednarodne razmejitvene komisije - Angležev, Američanov, Francozov in Rusov. Ugotavljali so narodnostno sestavo prebivalstva.
Vzdušje je bilo zelo napeto, še najbolj v Škednju, delavskem predmestju. Tu so padle žrtve, ko je policija streljala v množico. Ta ji ni pustila, da bi z zvonika in s šole snela slovenske, delavske zastave. Spominu na žrtve so se priklanjali desettisoči. Zavezniška uprava se je tega bala, z ulic je pospravila vse, kar bi lahko izzvalo množice v žalnem sprevodu. Hudo vroča so bila tedaj tudi praznovanja 1. maja. Policija je hotela aretirati tudi novinarje, množica pa nas je hotela rešiti. Ko so nas policisti odpeljali, je nekdo udaril plat zvona, kri je zavrela, vse več ljudi se je zbiralo in morali so nas izpustiti.
Prišlo je leto 1947. Izmučeno prebivalstvo je hlepelo po miru. Tega pa ni in ni hotelo biti. Hoja po mestu je bila nevarna. Že slovenska beseda je lahko izzvala napad, še posebej v starem delu mesta. Tudi žrtve so bile. Šovinistični skrajneži so napadali slovenske trgovine in tudi italijanske protifašistične krožke.
Potoval sem v Pulj. Ko so se italijanski skrajneži zavedli, da bo jugoslovanski, se je začelo splošno ropanje, odstranjevanje strojev iz tovarn.
Več preberite v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika
