Drugega julija sta strmoglavila, vendar vseh okoliščin vse do danes niso povsem pojasnili. Čeprav sta ju iskali ameriška mornarica in obalna straža, v obsegu, ki mu dotlej ni bilo enakega, ju niso našli. In ker niso našli ne letala in ne njenega telesa, so se spletle številne domneve, legende, s katerimi so poskušali pojasniti njeno usodo. Nekateri so trdili celo, da sta bila pustolovca na skrivni vohunski misiji in so ju sestrelili Japonci, spet drugi so menili, da sta preživela ter zamenjala identiteti, medtem ko naj bi uradno vztrajali pri tem, da je letalo strmoglavilo. Dokazov ni bilo.

Najdeni dnevnik

Zdaj so našli zasebni dnevnik, za katerega niso vedeli in ki ga je pisal novinar Associated Pressa James W. Carey. Toda da bi razumeli pomen tega odkritja, se je treba zazreti nazaj.

Tedaj 39-letna Amelia Earhart je bila prva v marsičem: bila je prva ženska, ki je preletela Atlantik, ZDA in Tihi ocean, prva ženska, odlikovana za letalske podvige, in če bi ji uspel tudi zadnji podvig, bi bila bržkone odlikovana še kot prva ženska, ki je obletela svet. Noonan je bil nekdanji navigator podjetja Pan American in je določil pot, po kateri bi morala prispeti do otoka Howland, njunega postanka, počitka in novega goriva. Amelia je sporočila po radiu, da sta "oddaljena samo še 200 milj", sporočilo so sprejeli pri obalni straži, in sicer je njen tako značilno hrapavi glas prestregla posadka ladje Itasca, zasidrane nedaleč od otoka. Vse je bilo dobro premišljeno. Na otoku so uredili letališko stezo za pričakovano letalo, tudi ladja obalne straže je bila tja poslana z namenom, da poskrbi za popotnika. Vse to na zahtevo Georga Putnama, njenega menedžerja in soproga.

Slednji je v Amelii prepoznal tisto, čemur bi dandanes rekli blagovna znamka, in jo je uspešno promoviral kot drzen obraz letalstva - objavil je njeno knjigo, organiziral je vrsto predavanj o letenju in poskrbel, da so z njeno pomočjo oglaševali cigarete, znamko izdelovalca prtljage, športne kolekcije za ženske, prav tako tudi letalsko družbo, ki je prav tedaj uvajala komercialne letalske proge. Njen podvig so spremljali mediji in svetovna javnost.

Njeno osebnost so opisovali kot skrajno liberalno, navzven samozavestno, meječo na aroganco. Tako so razmišljali tudi mnogi člani posadke Itasce, ki so bili prepričani, da je bodisi preveč arogantna bodisi preveč nesposobna, da bi jim odgovorila na radijska sporočila, po Morsejevi abecedi, ki so jih pošiljali. Niso pa vedeli - kar so dognali šele kasneje - da je z njunega letala ob vzletu z letališča v Laeju, odpadla antena za sprejemanje signalov. Letalca sta torej lahko pošiljala sporočila, vendar jih nista mogla sprejemati.

To enosmerno komunikacijo je spremljal tudi omenjeni James W. Carey, 23-letni študent univerze na Havajih, ki je za ameriško tiskovno agencijo spremljal dogajanje. Poznavalci so zanj vedeli, toda niso slutili, da je beležil osebni dnevnik, ki so ga nedavno prodali prek spleta. V beležko je zapisoval komentarje o pticah, o kartanju na krovu Itasce, o napetosti med posadko. "Dovolj jim je čakanja na to noro žensko," je med drugim zapisal.

"Že dolgo imamo prepise radijskih sporočil, toda Careyjev dnevnik je prvi dokument tam prisotnega človeka, opazovalca dogajanja tistih težkih trenutkov," je povedal Ric Gillespie iz organizacije Tighar, ki išče izginula letala.

Amelia Earhart je ob šestih zjutraj poslala še eno sporočilo. "Sporočila je, da je oddaljena samo še 100 milj, zato jo je odbor že pričakoval," je zapisal novinar. Vendar letalo ni prispelo. Zadnjič se je oglasila ob 8.55, po glasu sodeč je bila na robu histerije. Nato je radio utihnil. Posadka Itasce jo je neuspešno iskala in kot je še zapisal Carey, "so se do večera povsem zresnili".

Niso jim verjeli

Novica, da letalca pogrešajo, je obšla svet. Ameriški predsednik Roosevelt je ukazal, naj se za njima odpravi mornarica in letalstvo, pregledali so približno 250.000 kvadratnih milj Tihega oceana in otokov, toda niso ju našli. Nemara tudi zato, ker so številne znake zanemarili in jih niso upoštevali dovolj.

Denimo: novozelandska ladja Achilles je slišala signal za pomoč, ki je prihajal iz otočja Phoenix, vendar se ni odzval, nekaj dni kasneje je prispela neka druga ladja, vendar signala ni bilo slišati. Pilot nekega letala je poročal o "jasnih sledeh nedavne človeške prisotnosti" na otoku Gardner, vendar tega niso podrobneje preiskali. Če bi vedeli, da so zadnji ljudje otok zapustili leta 1892, bi bržčas pogledali malo pobliže, kajti morda so bili to sledovi izginulih herojev.

Na to možnost so navsezadnje nakazovala radijska sporočila, ki sta jih med drugim dobro razumeli dve najstnici v različnih krajih ZDA. Šestnajstletna Dana Randolph iz Wyominga je slišala: "Tukaj Amelia Earhart. Letalo je na grebenu južno od ekvatorja." Petnajstletna Betty Klenck iz Floride je dve uri poslušala klice na pomoč in pogovore Amelie z navigatorjem, ki je postopoma padal v nezavest. "Najbrž sem bila zadnja oseba na svetu, ki je slišala njene klice na pomoč," pravi danes 84-letna Betty, katere oče je pristojne opozoril na sporočila, vendar mu niso verjeli.

Vsa ta pričanja in zdaj še najdeni dnevnik nakazujejo na pravilnost domneve, da sta Earhart in Noonan po prisilnem pristanku na otoku še nekaj časa pošiljala sporočila, vse dokler plima in valovi niso povsem pogoltnili letala. S pomočjo zalog hrane in deževnice sta morda preživela nekaj mesecev, torej bi ju lahko rešili, če bi ju iskali bolje in če bi iskanje nadaljevali dalj časa.

Vseh okoliščin tudi sedemdeset let kasneje niso pojasnili. Preiskave otoka Gardner, ki se zdaj imenuje Nikumaroro, so razkrile človeško okostje, obuvalo, ženske reči, značilne za trideseta leta, celo aluminijasto ploščo in zdrobljeni del pleksi stekla, ki je skladen z tipom njunega letala locheed electra. Kosti so že pregledali izvedenci univerze v Georgi in potrdili, da ustrezajo ženski, po višini in starosti primernih za Amelio. "Stanovalci pacifiških otokov ne nosijo čevljev, torej je očitno, da je bil na otoku vsaj en brodolomec. Upamo, da bomo v letošnji ekspediciji, na katero se pripravljamo, našli človeški DNK, ki ga bomo lahko testirali, in dele letala, s katerimi bi nedvomno dokazali, katero je," je še izjavil Ric Gillespie.