Včasih pomislim, da v svojem profesionalnem življenju nisem nič pametnega počel že vse od konca leta 1999, ko je izšla zadnja številka Razgledov in je moja funkcija urednika pač ugasnila. Do takrat pa sem po službeni dolžnosti tako ali drugače sodeloval s profesorji prava in ekonomije, doktorji medicine, zgodovinarji, komunikologi, uglednimi pisatelji, likovnimi umetniki, gledališčniki, mednarodnimi dopisniki, opernimi divami, skladatelji, znanstveniki, tu in tam celo s kakšnim (hvala bogu redko slovenskim) politikom in različnimi ekscentričnimi in neverjetnimi, vendar visokointeligentnimi posamezniki.
To je bila osem let moja služba. Toda ali sem bil v službi zato, kot pravi Marija Zidar, da bi imel rad lépo in dobro in temeljito razmišljal o obojem? Ne. Nisem imel tega občutka. V službi sem bil zato, da bi skrbel za vsebino časopisa, ki ga je bralo sprva pet do nazadnje dva, tri tisoč ljudi, ki so mogoče res imeli radi lépo in dobro in temeljito razmišljali o obojem. Toda predvsem sem si jih nekoliko manj patetično predstavljal kot ljudi, ki jim branje dnevnih časopisov in družabno-komercialnih tednikov ni dovolj, ampak so v publicistiki zgornjega segmenta trga tiska iskali še nekaj več - primerno svojemu socialnemu statusu, inteligenci, poklicu, izobrazbi in kulturnim (p)referencam.
Ali je takšnih ljudi v Sloveniji dandanes dovolj, da bi se neka publikacija, ki bi jim intelektualno stregla, komercialno pokrivala? Ne. Dosežena izobrazba in kvaliteta izobrazbe sta se v zadnjem desetletju in pol morda res dvignili, verjetno pa ne tudi kulturna razgledanost in bralna kultura. Potencialni bralci take publikacije so v medijskem smislu danes bolj zakrknjeni, torej bolj nejevoljni in paradoksalno nedostopnejši bralci. Naprej. Oglaševalci bi morali verjeti, da so v taki publikaciji objavljeni oglasi res veliko vredni, čeprav dosežejo le malo ljudi, ampak zato tem bolj prave, naciljane in odločilne; sponzorji bi morali verjeti, da s finančnim omogočanjem izhajanja dotične publikacije opravljajo velikansko družbenokoristno delo, s katerim si bodo postavili spomenik; ministrstvo za kulturo bi moralo dojeti, da je prav to tista publikacija, ki si zasluži maksimalno podporo iz Sklada za pluralizacijo medijev; Miću Mrkaiću bi pri tem morali nekako zavezati gofljo, da ne bi pozival k linču subvencioniranih kulturnikov; in vsi ti omenjeni bi, nenazadnje, morali izdajatelju pustiti proste roke za eventualno izražanje dosledne nehvaležnosti za njihovo nesporno dobrotljivost.
Vprašanje vsebine je tu sekundarnega pomena: publikacijo takega tipa bi v vsakem primeru - tudi če bi bili zgornji pogoji izpolnjeni - moralo kupovati in/ali naročiti vsaj še pet tisoč bralcev.
Pobuda akademikov in njihovih medijskih sopotnikov, da lansirajo intelektualni mesečnik, je glede na razmere na trgu razumljiva, do neke mere pa je tudi otročja. Otročja zato, ker je že na prvi pogled evidentno, da ne zadostujejo niti enemu od zgoraj navedenih pogojev za kolikor-toliko stabilno in trajno izhajanje in da tudi vsebina ni taka, da bi jo za 3,30 evra redno kupovalo pet tisoč ljudi. Glavni razlog za izhajanje Arzenala, kot ga lahko dojame naključni, a dobronamerni opazovalec, so zato kulturne in politične frustracije Ota Lutharja, direktorja ZRC in odgovornega urednika, in njegovih somišljenikov, ker pač nimajo kaj pametnega brati in ker Ampak, edino intelektualno publikacijo splošnega profila, izdajajo provladni desnosredinski intelektualci.
Pa še nekaj o vsebini. V Arzenalu - ki v nasprotju s profilom visokokvalitetne publikacije sicer zgleda kot diletantski fanzin, skregan tako z uredniško kot oblikovalsko logiko, in ima popolnoma zmedeno paginacijo -, je nekaj dobrih tekstov, ki bodo mesečno pripravili kvečjemu petsto ljudi do tega, da ga kupijo. Že dejstvo, da ga deklarirajo kot mesečnik "za avtonomno mišljenje", je odbijajoča levičarska floskula, ki lahko prepriča kvečjemu tiste, ki jim je žal denarja, da bi ga redno kupovali. A gre tudi za nekaj drugega: vse slovenske kulturniške publikacije - od Maske in Ekrana pa do Ampaka in Arzenala - bolehajo za sindromom neskončnih črev težko umljivih ali vsaj dolgočasnih tekstov, tekstov in še enkrat tekstov, med katere se le redko prikrade napol umetniška karikatura ali fotografija (ki tam itak samo krade prostor tekstu). Rad pa bi tudi enkrat doživel, da v neki mainstream publikaciji - kar Arzenal še vedno je, da ne bo pomote! - ne bi bilo hermetičnih filozofskih tekstov izpod peresa recimo Miklavža Komelja in tekstov sicer kompetentnih profesorjev ter nasploh tekstov z opombami.
To so vsebine, ki ne spadajo v kioske. Očitno pa mora takšna publikacija najprej crkniti, preden uredniki to dojamejo.
