Minister Ivan Žagar pravi, da predlagana zakonodaja še ni popolnoma usklajena. "Usklajevanje poteka na politični ravni s strankami v državnem zboru, ni pa še končano tudi medresorsko usklajevanje. Odprto je še vprašanje obsega prenosa pristojnosti z upravnih enot na pokrajine, s čimer bi radi zmanjšali stroške administracije in končne rešitve glede zakona o financiranju pokrajin. V naslednjih dneh bomo, upam, končali medresorsko usklajevanje, ponovno sledi predstavitev političnim strankam in potrditev na seji Vlade RS. Menim, da bi moral državni zbor sprejeti zakone še v prvi polovici leta," je pojasnil Žagar. Temu bo sledila še sprememba kar okoli 40 različnih zakonov, ki so povezani z ustanovitvijo pokrajin. "Torej nas čaka še veliko dela, če želimo prve volitve v pokrajinske svete izpeljati skupaj z državnozborskimi volitvami leta 2008," pravi Žagar. Medtem pa imajo na predlagane zakone kar nekaj pripomb občine, ki se bojijo, da bodo s pokrajinami izgubile del denarja. O tem smo se pogovarjali z ministrom Žagarjem.

Eden večjih očitkov županov pokrajinski zakonodaji je, da ne vedo, ali bodo s pokrajinami občine izgubile del pristojnosti in s tem denar. Kako je s tem?

Bistvo ustanovitve pokrajin je prenos nalog pokrajinskega pomena skupaj s finančnimi viri z državne ravni navzdol, ni pa namen jemanje nalog in finančnih virov občinam. Izjemi sta le financiranje kulturnih zavodov in zagotavljanje pomoči na domu, kar je že predvideno v obstoječi zakonodaji. Odprta bo možnost, da se občine v pokrajini dogovorijo, uskladijo in prenesejo posamezno nalogo na pokrajino. Takšen primer bi lahko bilo področje ravnanja z odpadki. V tem primeru bodo morale občine pokrajinam za opravljanje te naloge odstopiti tudi finančne vire.

Se bo z državne ravni preselil tudi kader ali bo ustanovitev pokrajin prinesla še več birokratov?

Da, predviden je tudi prenos kadrov navzdol, tako da naj ne bi šlo za povečanje administracije.

Zakon o financiranju pokrajin je zelo podoben tistemu o financiranju občin in zato mnogi pravijo, da je naklonjen majhnim in nerazvitim delom države.

Seveda je ustanovitev pokrajin tesno povezana s skladnim regionalnim razvojem. Del tega je tudi finančna decentralizacija. Razlike v razvitosti so med osrednjo slovensko regijo in drugimi deli prevelike. Finančni viri so namreč koncentrirani v osrednjem delu Slovenije, kar pomeni, da se razlike iz leta v leto večajo (bogati postajajo še bogatejši in revni še bolj revni). Z ustanovitvijo pokrajin želimo ta tok omiliti oziroma obrniti. Rešitve zakona o financiranju pokrajin gredo v dve smeri: v prvem delu v smeri enakomernega razporejanja finančnih sredstev za kritje nalog, ki jih morajo izvajati pokrajine, v drugem pa v smeri zagotovitve davčnih virov, ki bodo omogočali razvojno funkcijo pokrajine.

Menite, da bo tako napisan zakon spodbujal pokrajine, da bodo razvojno naravnane?

V modelu financiranja pokrajin načrtujemo ustrezen lasten davčni vir, ki bi pokrajinam zagotavljal samostojno določanje in izvajanje razvojne politike. To bi bilo mogoče doseči z odstopom dela dohodka od davka od dohodkov pravnih oseb. Razvoj pokrajin bo odvisen tudi od tistih, ki bodo pokrajine vodili, podobno kot pri občinah.

Evropa meni, da bi Slovenija lažje črpala evropska sredstva, če bi imela zgolj dve ali tri pokrajine. Na čem temelji odločitev, da bo v Sloveniji od 12 do 14 pokrajin?

V tem trenutku je ta številka politično najbolj realna, saj je za sprejetje zakona o ustanovitvi pokrajin potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, torej je treba dobiti podporo večine strank in poslancev. Nisem zagovornik zgolj treh pokrajin, ker bi to pomenilo razvoj izključno na osi Koper-Ljubljana-Maribor, preostali deli pa bi bili ponovno odrezani (Notranjska, Gorenjska, Bela krajina, Prekmurje, Koroška). Kar zadeva črpanja evropskih sredstev v naslednjem finančnem obdobju (od leta 2007 do 2013), je Slovenija v celoti upravičena do sredstev kohezijske politike, potem pa bo sledilo izvajanje na nivoju dveh kohezijskih regij.

Kako bo s kasnejšim ustanavljanjem novih pokrajin? Se ne bojite, da bi šlo v enako skrajnost kot ustanavljanje občin, ki jih je sedaj že 210?

Nisem zagovornik prevelikih delitev, čeprav je treba povedati, da so tudi manjše občine dobro napredovale. Pokrajine ustanovi državni zbor z dvotretjinsko večino, za kasnejše morebitne spremembe je tudi potrebna dvotretjinska večina, medtem ko se občine ustanavljajo z običajno večino. Pripravljamo izhodiščni predlog delitve pokrajin, pri čemer bodo posamezne občine že v začetni fazi lahko izrazile željo, v kateri pokrajini bi želele sodelovati. Prepričan sem, da bo to državni zbor v okviru smiselnih rešitev tudi upošteval.

Mislite, da je bolj realna številka 12 ali 14 pokrajin?

Tako kot kaže sedaj, mislim, da smo bližje 14 pokrajinam. Gre za dvanajst območij statističnih regij in dve območji zbrani okoli mestnih občin Velenje in Ptuj.

Ali obstaja možnost, da bi bila prestolnica samostojna pokrajina?

Zagotovo bo pokrajina v osrednjem delu države, odvisno pa je od odločitve primestnih občin, kam bodo želele biti uvrščene.

Kakšna bo vloga mestnih občin v pokrajinah? Do sedaj so mestne občine zagotavljale nekatere storitve, ki jih druge občine niso - na primer poklicne gasilce, stanovanjski sklad, zaščito in reševanje…

Ko smo preverili nabor nalog, ki jih morajo izvajati občine, smo ugotovili, da so identične. Vse občine na primer morajo skrbeti za gradnjo socialnih stanovanj, če imajo za to ustanovljen stanovanjski sklad, je to le stvar organiziranosti. Res pa je, da so institucije širšega pomena običajno v mestih, v mestnih občinah pa bodo skoraj zanesljivo tudi sedeži bodočih pokrajin. Poudariti želim, da mora tudi znotraj pokrajin razvoj ostati primerljiv in enakomeren. Zagotovo nočemo dodatnih pokrajinskih centralizmov.