Leta 1946 rojeni dr. Vodopivec dela na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kamor je prišel z oddelka za zgodovinopisje na ljubljanski univerzi.Najbolj napeto branje letošnjega poletja je 600 strani težka opeka zgodovinarja dr. Petra Vodopivca z naslovom Od Pohlinove Slovnice do samostojne države, ki je tik pred poletjem izšla pri založbi Modrijan.
Nekje na polovici bralec začne nestrpno obračati strani. Bo avtorju uspelo priti čez drugo svetovno vojno in petdeseta leta z isto hladnokrvnostjo, s katero odpravi Napoleona, Habsburžane in kralja Aleksandra? Kje se bo spotaknil, pokazal ideološke karte?
Koliko let ste pisali dvesto let zgodovine?
Deset let.
Izraelski zgodovinar Meron Benvenisti je rekel, da na Bližnjem vzhodu in na Balkanu zgodovino uporabljamo na enak način: kot kamnolom, v katerega gremo iskat največji kamen, ki ga lahko zalučamo v nasprotnikovo glavo. Kaj ste napisali? Kamnolom ali zelo velik kamen?
O zgodovini vsekakor ne razmišljam kot o kamnu, ki bi ga bilo treba nekam vreči. Knjiga pa tudi nima ambicije biti kamnolom.
Ampak to je moderen pristop.
Verjamem. Vendar pa morate za takšno pisanje gledati v nasprotnika. Eno od sporočil moje knjige pa je drugačno. Pri nas prevladuje stereotip o slovenski ogroženosti z vseh strani. Slovenci naj bi od nekdaj živeli obdani s sovražnimi sosedi, ki naj bi nam skušali vzeti nacionalno posebnost. Naša novejša zgodovina pa kaže, da so Slovenci največ slabega naredili sami sebi. Jaz nisem programsko razmišljal o tem, v koga naj zabrišem kamen, ampak sem hotel pokazati, da je imel slovenski prostor številne slabosti, ki so imele za Slovence tudi tragične posledice. Za tok svoje zgodovine so bili Slovenci v veliki meri sami odgovorni.
Zgodbo začnete s Pohlinom, ki Slovence spodbudi, naj spoštujejo svoj jezik, končate s samostojno državo. Devetnajsto stoletje se bere brez vznemirjenja, nisem imel občutka, da se me tisto dogajanje kaj tiče. Od prve do druge svetovne vojne je zelo zanimivo, potem pa postane zelo napeto in konec petdesetih let dramatično. Zdelo se mi je, da sem začel brati svojo zgodovino...
Našo zgodovino. Tudi sam sem pisanje tako doživljal. Pisati o obdobju po letu 1945 je bila zame posebna izkušnja. Takrat se tisto, kar človek bere iz druge in tretje roke, začne mešati z lastnim spominom. Tam to postane tudi moja zgodovina.
Kje ste se začeli tresti od vznemirjenja?
Človek se pri takšnem pisanju trese v več pomenih. Zanimivo postane, ko poskušaš pisati drugače, kot so teme in probleme videli drugi. Meni se že habsburška monarhija ne kaže tako slaba, kot se jo je dolgo prikazovalo. Pokazal sem, da jo razumem kot eno od domovin, ki so jih Slovenci imeli v preteklih dvesto letih, saj jo je večina Slovencev do prve svetovne vojne res doživljala kot svojo domovino. Podobno je bilo pri prvi Jugoslaviji, ki jo marsikdaj še danes prikazujemo v zelo temni luči. Na tak način nadaljujemo tradicijo komunistov, ki so jo začeli demonizirati po letu 1945.
Pisanje pa je postalo napeto z drugo svetovno vojno in obdobji po letu 1945. Zdelo se mi je, da pri povojni zgodovini lahko bolj avtentično zapišem tudi svoje predstave, ker sem to obdobje sodoživljal. To je seveda proti vsem pravilom zgodovinopisja. Toda do tega obdobja imam oseben odnos, ki sem ga nato primerjal z zgodovinskim gradivom in literaturo.
Kje ste naleteli na prvi velik problem?
Pri drugi svetovni vojni. Pri gledanjih na razmere na Slovenskem med drugo svetovno vojno smo bili dolgo časa ujeti v ideološko-politično podobo, ki je štiri vojna slovenska leta prikazovala zelo enostransko. Vprašanje, ki se mi je zastavilo, je bilo, kako to sliko uravnotežiti z drugo sliko, ki je bila prav tako shematska, ideološka in enostranska, vendar zarisana s protipartizanske strani. Vojni čas sem poskušal razumeti kolikor se da brez ideoloških predsodkov, z gledišča človeške tragike, vprašanja možnosti izbire in možnosti preživetja.
Ali na začetku knjige, ko Pohlin piše slovnico, slovenski narod že obstaja?
Mislim, da ne. Pojem narod zelo redko uporabljam. Nisem pač povsem prepričan, da je slovenski narod v zadnjih dvesto letih obstajal kot enoten, homogen kolektiv z eno samo zgodovino in povsem določenimi, vsej narodni skupnosti lastnimi posebnostmi. Slovenci so imeli v različnih delih in pokrajinah tako raznolike zgodovinske izkušnje, da je zelo težko govoriti o zgodovini slovenskega nacionalnega kolektiva. To se mi zdi napačno zastavljen koncept nacionalne zgodovine. O Slovencih kot o množičnem nacionalnem gibanju lahko govorimo šele od sedemdesetih, osemdesetih let devetnajstega stoletja naprej, ko to postane kontinuirano gibanje. Prej gre bolj za posameznike ali skupine ljudi, ki se bolj ali manj čutijo Slovence. Pri tem imajo prebivalci slovenskega ozemlja seveda ves čas tudi druge občutke pripadnosti. Tako so Kranjci, Štajerci, Goričani, Primorci, so tudi katoliki, protestanti. Občutkov pripadnosti, ki se postavljajo v hierarhično piramido, je torej več. V trenutkih jezikovne in narodne ogroženosti je nacionalni na vrhu, vendar ne za vselej in ne za vse enako.
Imamo opravka z več identitetami?
Raje uporabljam izraz občutek pripadnosti. Identiteta je zelo močan izraz. Identiteto sestavljajo različni občutki pripadnosti, ki se v različnih okoliščinah različno močno artikulirajo.
Geografsko in številčno je zgodovina Slovencev še kar skromno področje, v različnih obdobjih vključeno v različne državne okvire. Je bilo sploh kdaj celotno ozemlje pod eno oblastjo?
Takšni trenutki so, vendar tega prostora in njegove zgodovine ne zaznamujejo trajneje. Tudi danes so percepcije zgodovine med različnimi deli slovenskega prostora zelo različne. Če gledamo spore glede druge svetovne vojne, ti jasno razkrivajo, kako ne moremo govoriti o eni sami slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Slovenski prostor je bil preveč razdeljen in razmere po posameznih pokrajinah so se močno razlikovale. Kar tragično je, da slovensko zgodovino nasploh ocenjujemo predvsem skozi izkušnjo Kranjske. Tudi še danes aktualne diskusije okrog državljanske vojne se vrtijo predvsem okoli razmer v Ljubljanski pokrajini, vendar so bile že razmere na Štajerskem in Primorskem močno drugačne. Nesporazumi so v tem smislu tudi posledica različnih zgodovinskih izkušenj in nasilnega posploševanja. Je torej mogoče govoriti o zgodovini slovenskega naroda med drugo svetovno vojno? Mislim, da je bolj prepričljivo govoriti o zgodovini ljudi, ki so živeli v tem prostoru in so imeli na različnih delih tega prostora različne zgodovinske izkušnje.
Česa nam v učbenikih iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let niso povedali o naši zgodovini?
Kar se tiče novejše zgodovine, marsičesa. Bili smo soočeni s podobo zgodovine, ki je bila vezana na pogled ene same strani v drugi svetovni vojni, na njeno zmago in njeno videnje razvoja politike in družbe v Jugoslaviji. Razlike so bile že v sami faktografiji, manjkal pa je tudi poudarek na družbeni zgodovini. Ko smo na začetku devetdesetih let začeli spreminjati učne programe zgodovine v šolah, smo poskušali ta enostranski pogled, ki je bil usmerjen predvsem na politično raven, usmeriti tudi na družbeno in kulturno zgodovino.
Je treba celo zgodovino napisati na novo?
Nekaj časa se je govorilo, da vsaka generacija drugače gleda na zgodovino in jo poskuša napisati na novo. Toda to, da ne drži nič od tistega, kar smo že slišali, ni nikoli povsem točno. Tudi veliko tistega, kar je bilo o novejši slovenski zgodovini napisanega in povedanega pred letom 1990, je še danes relevantno, bilo pa je res enostransko zarisan del zgodbe. Pisanje na novo ima smisel predvsem, če se pogled na zgodovino širi, ne pa da se en ideološki pogled zamenja z drugim. To se nam na neki način poskuša danes vsiliti. Namesto ene enostranske podobe preteklosti se nam poskuša vsiliti druga enostranska podoba iste preteklosti.
Da se pogled na preteklost spreminja, pa seveda ni nič narobe. Pisanje o zgodovini je stalna revizija. Vsaka generacija gleda na preteklost iz svojega lastnega časa in si o preteklosti zastavlja vprašanja, povezana s časom, v katerem živi. Moderno zgodovinopisje povsod po svetu teži k širitvi pogleda na preteklost. Metodološko, ideološko in epistemološko se poskuša podedovane razlage preteklosti dopolnjevati, spreminjati in problematizirati. To je tudi smiselno, saj slika, ki se samo ideološko prebarva, ne širi pogleda na svet. Gre le za zamenjavo očal.
Pojdimo po vrsti čez vprašanja, ki so sedaj travmatična. Kako je razpadla Avstro-Ogrska, je vprašanje brez emocionalne nabitosti...
Ja, tudi kako je razpadla stara Jugoslavija, je verjetno že vprašanje brez emocionalnega naboja.
So Nemci leta 1941 res napadli Jugoslavijo?
Da. Italijani in Madžari tudi.
En del so okupirali Nemci, en del Italijani, Prekmurje Madžari. Vmes pa so nastale različne oblike upravljanja okupiranih ozemelj. Drži?
Drži.
Po letu 1945 so nas učili, da se je prebivalstvo uprlo, upor so vodili komunisti, partizanska vojska pa je zmagala v drugi svetovni vojni. Kaj je v tej sliki narobe?
Nič. Treba jo je samo dopolniti in problematizirati. Meščanske stranke pač niso razumele ali pa so preprosto spregledale, da je med ljudmi vladala močna odporniška volja. Ta pripravljenost na odpor je komunistom, ki jih je bilo leta 1941 manj kot tisoč, omogočila, da so se povzpeli na čelo gibanja, ki so ga organizacijsko podredili in povezali z odporniškim gibanjem v drugih delih Jugoslavije. S tem so ustvarili položaj, ki jim je omogočil, da so iz vojne izšli kot zmagovalci. Tega ni mogoče zanikati.
Kakšni pa so bili njihovi politični cilji? Komunisti so svoj projekt ves čas prikazovali kot narodnoosvobodilno gibanje, ki bo tudi revolucija. To ni bilo sporno tudi za nekatere druge v OF vključene skupine, saj so si zvečine vsi želeli sprememb ter drugačno in boljšo državo od predvojne Jugoslavije. Toda predstave o "revoluciji" in o tem, kakšne naj bi bile spremembe, so bile različne in komunisti so obljubljali, da bo prebivalstvo o tem svobodno odločalo po končani vojni. Sami so seveda imeli ves čas v mislih boljševiško revolucijo, saj so bili revolucionarna stranka, ki je povsem legitimno hotela ustvariti družbo po svojih ideoloških predstavah.
Zgodovinske interpretacije se začnejo razhajati pri vprašanju, kako so komunisti vodili partizansko gibanje. Pri tem danes ne bi smelo biti dvoma, da so ga vodili na zelo pragmatičen in nasilen način, kar je vse od začetka negativno vplivalo na opredelitev prebivalstva, ki je bilo do komunistov nezaupljivo. Komunistično nasilje je bilo hkrati argument več v prid tradicionalnim strankarskim prvakom, ki so menili, da je treba z aktivnim odporom počakati, in sami paralelnega odporniškega gibanja (kot na primer na Poljskem) niso organizirali, so se pa spomladi leta 1942 odločili za organiziranje "odpora" proti partizanom. Nekateri privrženci tedanje protipartizanske strani danes trdijo, da ni bilo protipartizanske strani, ampak samo protikomunistična. To je nesmisel. Tako imenovane protikomunistične enote so se borile s partizanskimi in ne le s komunisti, v partizanskih enotah pa so prevladovali nekomunisti. Med partizanskimi borci so bili pač večinoma kmetje in katoličani.
Je kolaboracija torej dejstvo?
Kolaboracija je dejstvo. Govorjenje, "mi smo se samo borili proti komunistom, nismo pa sodelovali z okupatorjem", preprosto ne ustreza dejstvom. Protikomunistična stran je poskušala in očitno še poskuša s sebe sprati madež kolaboracije in se predstaviti kot protikomunistično odporniško gibanje. Vendar pri tem vemo, od kod so vaške straže in domobranska vojska dobili orožje, opremo, obleke in kdo jim je v končni posledici poveljeval.
Tony Judt v svoji zgodovini povojne Evrope na koncu pravi, da je Auschwitz točka, za katero moraš vedeti, če hočeš biti Evropejec. So pripadniki vojaških enot, ki so prisegli zvestobo Hitlerju, vedeli, komu prisegajo in da so za tem koncentracijska taborišča?
Kaj so o Auschwitzu in koncentracijskih taboriščih vedeli domobranski vojaki, ki so prisegali na stadionu za Bežigradom, je težko reči. Rupnikov zet in sekretar Stanko Kociper pa piše, da je imel Rupnik sam težave s prisego, saj se je zavedal, da je problematična. Popustil je, ker ni imel izbire, saj je bil povsem v nemških rokah. Vsaj posamezniki so torej vedeli, da je to, kar počno, vprašljivo, in na to so jih ves čas opozarjali tudi Slovenci iz emigracije. V domobransko vojsko so se pri tem seveda vključevali mnogi mladi fantje, ki so se hoteli izogniti mobilizaciji v nemško vojsko ali v partizanske enote. Prepričani so bili, da bodo slovenske kraje ščitili pred napadi partizanov, potem so pa z Nemci sodelovali v protipartizanskih bojih.
So zagotavljali normalno delovanje okupacije?
Seveda. Toda za mnoge med njimi to ni bil glavni motiv za vključitev v domobransko vojsko. Mnogi so bili prepričani, da rešujejo predvsem sebe, kar pa se je na koncu izkazalo za pogubno.
Kaj torej lahko rečemo? Res je prišlo do upora proti okupaciji, komunisti pa so ga med drugim izrabili za revolucijo?
Da. In to z nasiljem in likvidacijami političnih nasprotnikov. Mogoče je seveda ugibati o tem, ali bi do kolaboracije prišlo tudi, če bi bila komunistična politika manj nasilna, saj je bil prepad med levico in tradicionalnimi strankami na Slovenskem že pred vojno globok. Ob priložnosti so mi tudi slovenski emigranti v Clevelandu potrdili, da je bil prepad med tradicionalnimi strankami in nestrankarskim narodnim obrambnim gibanjem, ki se je povezovalo s komunisti, že v tridesetih letih tako globok, da konsenz o skupnem nastopu proti okupatorju leta 1941 ni bil več mogoč. Delitve med vojno so bile rezultat politične polarizacije, ideološkega ekskluzivizma in nestrpnosti v slovenskih tridesetih letih. Iskati krivce za notranjeslovenski spopad med drugo svetovno vojno samo na eni ali na drugi strani je tako dokaj neprepričljivo. Komunisti so jih videli samo v meščanskih strankah, tradicionalne stranke jih vidijo samo v komunistih. Eno in drugo je enostransko. Za spopad sta vedno potrebna vsaj dva.
Kje pa vzroke vidite vi?
V skrajni ideološki in politični polarizaciji pred vojno in tudi med njo.
Državljanska vojna se je potemtakem začela pred svetovno vojno?
Državljanska vojna ima korenine v tridesetih letih in v tedanjih skrajnih političnih delitvah. Bogo Grafenauer je to leta 1991 nazorno pokazal na podlagi volilnih rezultatov. V drugi polovici tridesetih let je že prišlo do radikalne razdelitve slovenskega volilnega telesa na dva bloka. En del se je, razočaran nad meščanskimi strankami, nezaupljiv in celo sovražen do njihovih voditeljev, vključil v tako imenovano narodno obrambno gibanje in celo približal komunistom. Drugi del pa je bil zavezan tradicionalnim strankam oziroma je podpiral predvsem Slovensko ljudsko stranko. Dediščino takšnih razmer na svoj način čutimo vse do današnjega časa, saj med političnimi tabori še vedno ni pravega dialoga in pripravljenosti na konsezualne politične odločitve.
Po koncu vojne so Angleži predali ljudi, ki so zbežali v Avstrijo, jugoslovanskim in slovenskim oblastem, večina pa jih je bila pobita. Koliko?
Gledano s širšega jugoslovanskega vidika ne vemo točno koliko, ker število predanih hrvaških domobranov še ni natančno ugotovljeno. Slovencev so predali okoli deset do dvanajst tisoč, skupaj s tistimi, ki so jih pozaprli v Sloveniji, jih je bilo potem likvidiranih več kot trinajst tisoč šeststo, morda štirinajst tisoč. To vemo.
V zgodovinskih knjigah je bil ta poboj dolgo izbrisan.
To je bila vse do propada Jugoslavije in komunizma najbolj stroga tabu tema.
Je bilo Mitji Ribičiču nerodno? Če njega kot preživelega visokega funkcionarja vzamemo kot zgled.
Mitja Ribičič o tem marsikaj zanimivega ve, to sem prepričan, seveda pa Ribičič ni pobijal ljudi. Lahko bi pojasnil mehanizem odločanja in pokazal na dejansko odgovorne za poboje. Odločitev o likvidaciji vrnjenih beguncev je padla v Beogradu, slovensko politično vodstvo pa se je z njo strinjalo. Brez pristanka in sodelovanja slovenskih voditeljev poboj - vsaj v tako množičnem obsegu - ne bi bil mogoč. Sicer pa pobijanja ni bilo mogoče povsem skriti. Pri taki množici pomorjenih je to čisto logistično nemogoče. Toda komunistični voditelji so vztrajali pri molku, ker so se bali. Zmago nad fašizmom in okupatorji so vse od leta 1945 prikazovali v izrazito svetli luči in osvoboditeljsko-zmagovalski mit spremenili v enega ideoloških temeljev povojne Jugoslavije. Če bi resnica o pobojih prišla na dan, bi takšno sliko neizogibno postavila pod vprašaj. Končno se je to res tudi zgodilo.
To zdaj nam komplicira življenje. Drugo svetovno vojno smo si ogledali v ameriških filmih. Na čigavi strani smo bili Slovenci v drugi svetovni vojni? Na strani Johna Wayna in Seana Connerya, ki sta v Najdaljšem dnevu osvobodila Francijo, ali na strani Curda Jürgensa in mladih fantov, ki so z mislijo na Schillerja in Goetheja neko jutro pred plažo Omaha zagledali tisoč ameriških ladij? Kaj je naša zgodovinska dediščina? Smo bili na strani Auschwitza ali teh, ki so se izkrcali v Normandiji?
Kot narod smo bili na več straneh. Tukaj slovenski narod - kot že rečeno - nima ene same zgodovine. To je jasno. Mene je po svoje presenetilo, da se o preganjanju Judov in Romov ter o koncentracijskih taboriščih med pripadniki protipartizanske strani skoraj ni razmišljalo in govorilo. In nekaj je bilo znanega že na Štajerskem, kjer so na primer psihiatrične bolnike odpeljali in pobili takoj na začetku vojne. Vseeno je bilo ljudi, ki so zares simpatizirali z nacionalsocializmom, na Slovenskem zelo malo. Tudi Rupnika je fascinirala predvsem nemška vojaška in gospodarska moč.
Vendar so Slovence vozili v taborišča.
Ne samo to. Domobranci so nasprotnike zapirali in jih predajali Nemcem, ti pa so jih poslali ali v Begunje, kjer so jih streljali, ali pošiljali naprej v taborišča. Kaj so pri tem razmišljali, ne vemo. Vseeno ni mogoče reči, da so bili na strani Auschwitza ali taborišč, je pa jasno, da so bili povezani z okupatorjem. Slovenci kot narod smo bili tako na strani tistih, ki so branili Normandijo, in na strani tistih, ki so prišli čez morje. Predstavniki tradicionalnih strank in domobranskih enot sedaj lahko govorijo, da so bili vsi za zavezniško zmago. Vendar ni povsem jasno, kako so si to predstavljali, saj so jih iz Londona večkrat kritizirali zaradi kolaboracije.
Bili smo tudi na strani sovjetskih enot.
Komunisti so bili ideološko ves čas na strani Sovjetske zveze. Ni pa bil Stalin enako vnet podpornik odpora v Jugoslaviji, sploh pa ne njegov pobudnik in organizator. Stalin je bil do avtohtonih odporniških gibanj v splošnem zelo nezaupljiv. Jugoslovanski komunisti so se med vojno čutili bližje Stalinu, kot pa se je Stalin čutil blizu gibanju, ki so ga tukaj organizirali.
Revolucija se je začela med vojno. Povojne likvidacije so bile brutalno nadaljevanje revolucije.
Tega ne pripisujete vojni?
Ne. Revolucija se je začela leta 1941 z likvidacijo nasprotnikov, ki so bili politični nasprotniki, vendar se še niso z orožjem postavili po robu komunističnim idejam o organiziranju odpora.
Narod je imel smolo. Nekako se je prebil skozi vojno in potem dobil stalinizem?
Vojna je bila zelo brutalna. Med prebivalci na ozemlju današnje slovenske države je bilo - kot vemo danes - okoli sto tisoč žrtev. Ogromno je bilo razrušenega. Velik del ljudi je pričakal partizansko vojsko kot osvoboditeljsko vojsko. Finžgar jih je lepo pozdravil: "Pridite v miru. Tisto o zlatu, ki ga prinašate, pa pustimo, ker je globoko zakopano in ga bo treba še izkopati." Izkazalo se je, da je bilo obljubljeno zlato res zelo globoko zakopano. Večina ljudi je obnovo domovine pričakala mirno ali pri njej celo sodelovala z navdušenjem. Zmagovalci pa so prišli bolj z ognjem in mečem kot s pripravljenostjo na mir.
Vseeno lahko o stalinističnem obdobju v slovenski politiki govorimo le do leta 1949 ali 1950. Potem se je začel sistem spreminjati. Jugoslavija je bila res vse do konca avtoritarna, v marsičem celo policijska država, toda označevati celotno obdobje od leta 1945 do 1990 za stalinistično ali boljševistično za zgodovinarja ni prepričljivo. Jugoslovanski komunisti so, ko so se leta 1948 odmaknili od Moskve, iskali drugačne oblike organiziranja, kot so bile sovjetske. Organizacija gospodarstva je počasi postajala drugačna, organizacija države in politike tudi. Partija pa je še naprej funkcionirala po boljševiških zgledih - od zgoraj navzdol. Težko je govoriti tudi o neostalinizmu v sedemdesetih letih. Takrat sta se jugoslovanska država in družba že močno razlikovali od države, družbe in gospodarstva v Sovjetski zvezi, Vzhodni Nemčiji ali drugih državah vzhodnega bloka.
Ko začnete pisati o sedemdesetih in osemdesetih letih, spremenite ton. Fokus obrnete na državotvorne Slovence, podcenite Radio Študent, Mladino in druge sorodne institucije in močno poudarite Novo revijo.
Moje pisanje je sintetično, družbena in kulturna gibanja, ki niso posebej artikulirala političnih ciljev ali zahtev, sem zavestno obravnaval v poglavju, ki se ukvarja s kulturo. Moj namen ni bil teleološko pripeljati zgodbo v osamosvojitev. Sam sem bil od začetka član uredništva Nove revije, vendar do trenutka, ko so bili tanki okoli Ljubljane, nisem verjel v zgodbo o osamosvojitvi. Nisem si sicer predstavljal, kako bi se dalo Jugoslavijo rešiti, toda slovenska samostojnost se mi je tudi zdela nekaj povsem nerealnega. Pri tem nisem bil sam. Tudi 57. številka Nove revije v tej luči ni program slovenske osamosvojitve. Nekateri pisci so sicer pisali o slovenski državnosti, toda glavni zahtevi večine med njimi sta bili zahteva po demokratizaciji in po preoblikovanju jugoslovanske federacije v ohlapnejšo skupnost, ki bo posameznim enotam dopuščala večjo samostojnost.
Kot pri drugih družbenih gibanjih je bila tudi pri Novi reviji začetna vodilna misel demokratizacija. Nacionalni program se je nato oblikoval postopoma, pod vplivom povsem drugačnih, centralističnih in še vedno komunističnih teženj v srbski politiki in rastočega srbskega nacionalizma, vendar razmišljanja o slovenski samostojnosti na Slovenskem do konca osemdesetih let še niso imela večinske podpore prebivalstva. Še leta 1989, ko se podpisujejo Temeljna listina in Majniška izjava, podpiše Temeljno listino trikrat več ljudi kot Majniško. Do preobrata v javnem razpoloženju je prišlo šele konec osemdesetih let. To je bil radikalen preobrat glede na slovensko nacionalno ideologijo in celotno prejšnjo slovensko zgodovinsko izkušnjo. Za marsikoga je to pomenilo skočiti v prazen bazen.
