- Bakterija po zlomu noge?!
"No, zlom je bil res zaprt, a zapleten. Zato so me takoj operirali in mi na kost z dvanajstimi vijaki pritrdili kovinsko ploščo. Pet dni sem ležal v bolnišnici, nato so me poslali na zdravljenje domov. Moral sem ležati, na previjanje k mojemu osebnemu zdravniku so me vozili. Vsak mesec sem moral še na pregled k zdravniku na polikliniko, ki me je operiral. Dva meseca je kar dobro kazalo, le oteklina ni hotela izginiti. Na dušo so mi polagali, naj počivam in si dajem mrzle obkladke. Tudi antibiotike so mi predpisali." Oteklina pa ni izginila, še rasla je. In noga je dobivala čudne barve, od rdeče do temnomodre. Zdeneta Malija je zaskrbelo in vse pogosteje je trkal na vrata osebnega zdravnika: "Ta je trmasto dolžil kar mene, češ da ne počivam, da preveč obremenjujem nogo. Vse bolj sem bil jezen, saj sem se res pazil. Kljub temu me je noga vse bolj bolela, temnela, iz nje je tekel že kar gnoj - a doktor Čehlar se ni dal prepričati in je vztrajal, češ da sem kriv sam. Končno mi je prekipelo, saj je bila bolečina že nevzdržna. Kar sam, mimo njega in brez napotnice, sem jo mahnil na polikliniko. Kot nalašč pa tistega zdravnika, ki me je operiral in mi rekel, naj se le oglasim, če ne bo bolje, ni bilo v službi. Zahteval sem, naj me pogleda pač oni, ki dela, a so me zavrnili ..."Moral je udariti po mizi
- Čeprav vam je iz noge tekel gnoj in je bila že črna?
"Saj veste, zdravstvena birokracija! Brez napotnice da ne in ne. Tokrat se nisem dal ugnati, predaleč je šlo. Zarohnel sem, udaril po mizi in jih opozoril na njihovo etiko. Trideset čakajočih je dvignilo glavo in tako sem le prišel do zdravnika. Vzel mi je bris in me ročno poslal na novo operacijo, tokrat v Klinični center. Ven so mi pobrali vse železje, obrezovali okuženo, stružili ogroženo in tam sem ležal teden dni. Seveda me je zanimalo, kaj je bilo, in rekli so mi, da sem dobil ,kirurško bakterijo’. Ko sem vrtal, kaj je to za en vrag in od kod je prišel vame, so le skomigovali, češ, to se pač zgodi. Doma sem moral biti sedem mesecev, gibal sem se le malo, na berglah - dokler ni komisija ZZZS sklenila, da moram delati. Nič me niso pregledali, nič poslušali, kako moj zdravnik (osebnega zdravnika sem kajpak zamenjal) ponavlja, naj nogo čim manj obremenjujem in da bi moral še v toplice ... V svojih 56 letih sem bil prvič na bolniški, zato me je tak odnos še bolj zabolel. Iz noge mi sem ter tja še vedno priteče ..."- Ste razmišljali o tožbi?
"Sam niti ne, so mi jo pa vsi svetovali. Koga le naj tožim? Kirurga, da si morda ni umil rok? Osebnega zdravnika, da me je gledal le od daleč in me ni niti poslušal? Komisijo, ki me sili delati kar po papirjih, čeprav me zdravnik hkrati sili, naj počivam? Pa se raje tolažim, da je bila le noga. Kaj bi šele bilo, če bi me tako okužili med operacijo srca?!"Okužba - tveganje pri zdravljenju
Bolnišnične okužbe niso nič novega, nič posebno presenetljivega, strokovnjaki pravijo, da enostavno sodijo v tveganje pri zdravljenju - vprašanje je le, kako jih spraviti na kar najmanjšo možno mero. Čim bolj napreduje medicina, tem več je bolnišničnih okužb. Ali če hočete drugače: čim dalj nam zdravniki podaljšujejo starost, več tovrstnih bakterijskih ,zajedalcev’ lahko pričakujemo. Te navedbe Zdenetu Maliju in tistim, ki so že imeli bolnišnično okužbo, seveda prav nič ne koristijo, saj ni tako preprosto razumljivo, da gre človek že tako ali tako s kepo v želodcu v ,varne zdravniške roke’, denimo na operacijo, to dobro in brez težav prestane, vendar ga doleti bolnišnična okužba, zaradi katere se zdravljenje lahko podaljša za teden, mesec, se zaplete za dlje ali pa celo privede do smrti.
A bolnišnične okužbe se, da ne bo pomote, ne pojavljajo le pri nas. Tokrat se, po zaslugi pravočasnih ukrepov, lahko celo pohvalimo, da je pogostost vseh bolnišničnih okužb pri nas nizka, smo pa tudi edina izmed 27 evropskih držav, ki so sodelovale v raziskavi, v kateri pogostost okužbe z najbolj trdovratno bakterijo MRSA (proti meticilinu odporni Staphylococcus aureus) - pada - po njeni prisotnosti pa smo nekje v zlati sredini. Da ne bi govorili na pamet, Jana Kolman , dr. med., vodja službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb, pokaže tabelo s podatki, ki kažejo, da je Slovenija glede tovrstnih okužb nekje na zlati sredini. Precej na slabšem so tako v Veliki Britaniji in Grčiji, kjer je po omenjenih podatkih okužb z MRSO največ, na boljšem pa v skandinavskih državah, kjer MRSE skorajda ne poznajo. "V Sloveniji se je delež bakterije MRSA vztrajno zniževal, kar je seveda dobro, saj se v nobeni od sedemindvajsetih držav, ki sodelujejo v raziskavi, delež ni pomembno znižal, ampak je večinoma le naraščal."Angleži so največji "packi"
Največjo možnost, celo štirikrat večjo kot denimo v skandinavskih deželah, da dobite MRSO, pa imate v bolnišnicah v Veliki Britaniji. Tam se še sami čudijo, kako da je četrta najbogatejša država na svetu spustila raven čistoče tako na minimum. Britanski mediji so "zasluge" za to že pripisali neučinkovitim higienskim ukrepom, saj po raziskavah sodeč v povprečju dve petini zdravstvenega osebja nista prav dosledni pri umivanju rok.
Kot je namreč znano, se MRSA širi v bolnišnicah z bolnika na bolnika, prenaša pa se skoraj izključno z rokami zdravstvenega osebja. Bolnišnične okužbe so tako hočeš nočeš tudi eden izmed kazalcev kakovosti bolnišnice. Ta definicija je sicer lahko krivična do tistih, ki imajo opraviti večinoma s težjimi kirurškimi posegi, kjer je možnost okužbe večja, a kljub vsemu: vsi ne glede na to, kakšne paciente imajo, se morajo proti bolnišnični kugi boriti. Najbolj učinkovito pri tem je pravilno umivanje rok."Ne z umivanjem, ampak z razkuževanjem z alkoholom," trditev takoj popravi prim., asist. Igor Muzlovič , dr. med., z Infekcijske klinike v Ljubljani, ki je predsednik Nacionalne komisije za obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb. Med umivanjem in razkuževanjem je namreč pomembna razlika, in prav s slednjim so, kot dodaja, dosegli, da se je število bolnišničnih okužb, predvsem MRSE, v zadnjih dveh letih zmanjšalo za več kot 50 odstotkov. Na to je pred nekaj leti glasno opozarjal infektolog dr. Andrej Trampuž in so mu, pravijo, še zdaj hvaležni za njegovo tedanjo kritičnost, saj se je tudi po njegovi zaslugi število okužb zmanjšalo, medtem ko so Angleži pravi trenutek, da bi dosledno razkuževali roke, po oceni dr. Muzloviča zamudili.
Britanski mediji so ob obsodbah glede čistoče v bolnišnicah ostro obsodili tudi dejstvo, da zdravniško osebje službena oblačila, torej halje, pere kar v domačih pralnih strojih, navadno pri nizkih temperaturah, zaradi česar bakterij nikakor ne morejo uničiti. Prav tako bakterije lahko prinesejo že v službo, saj če verjamete ali ne, bele bolniške halje zdravniki in medicinske sestre "navlečejo" kar na običajna dnevna oblačila. V četrti najbogatejši državi na svetu so, po rezultatih sodeč, znižali higiensko raven in ustvarili dobre možnosti za razvoj bakterij, čeprav moramo vedeti, da to ni povezano zgolj s higieno, ampak tudi z vrstami bakterij, saj so nekatere bolj, druge manj odporne. A kot pravi dr. Kolmanova, pri naših zdravnikih v nobenem primeru, razen izjemoma pri študentih na praksi, ni dovoljeno, da oblečejo pod zdravniška oblačila denimo kavbojke ali druga dnevna oblačila. Delovnih oblačil zaposleni v Kliničnem centru ne perejo doma, ampak pri dovolj visoki temperaturi v pralnici, s katero imajo sklenjeno pogodbo.Izolacija bolnikov zaradi nevarnosti širjenja
Ni pa le higiena tisti "krivec" za bolnišnične okužbe, saj te pogosto nastanejo tudi zaradi prepogoste in neprimerne uporabe antibiotikov. Zato strokovnjaki že nekaj časa poudarjajo, kako pomembno je zmanjšati porabo antibiotikov. Vendar možnosti za razvoj trdovratnih bakterij, ki so vse bolj odporne proti antibiotikom, še vedno obstajajo. Četudi bi še tako zelo pazili na čistočo in sterilnost, takih bakterij nikoli ne bi mogli povsem zatreti. Zato je, pravi primarij Muzlovič, zelo pomembno, da bolnikom ob sprejemu v bolnišnico vzamejo brise, s katerimi preverijo, ali je morebiti kdo s seboj prinesel bakterijo MRSA. Predvsem so rizične skupine bolnikov tisti, ki dalj časa ležijo v bolnišnici, ki so na intenzivnih oddelkih, so bili operirani, imajo odprte rane, imajo vstavljene različne katetre (denimo urinski), in bolniki, ki so v zadnjem času prejemali različne antibiotike. Bolnik, pri katerem ugotovijo prisotnost MRSE na koži ali drugje v telesu, je med bivanjem v bolnišnici nameščen v enoposteljni sobi ali skupaj z drugimi bolniki, ki imajo MRSO. Osamitev je potrebna predvsem zato, da bi preprečili prenos na druge bolnike. Bolnik je s to bakterijo najprej naseljen (koloniziran), približno tretjina naseljenih pa se kasneje s to bakterijo tudi okuži in zboli. Okužba je lahko smrtno nevarna, saj je MRSA bakterija, ki je razvila odpornost proti večini znanih antibiotikov in jo lahko zdravimo le še z enim samim antibiotikom, vankomicinom. Ta je drag, poleg tega pa še slabo deluje, zato je zdravljenje okužb z MRSO zelo težavno in dolgotrajno, posebno če se zdravljenje napačno začenja.
Neetično zavračanje bolnikov z MRSO
Še posebno zaskrbljujoče pa zadnje čase postaja dejstvo, da se MRSA ne pojavlja več le v bolnišnicah, kjer jo še lahko nadzorujejo, ampak tudi v drugih ustanovah, najpogosteje v domovih za ostarele. Tako so v nekaterih že naleteli na odpor do teh bolnikov, celo zavrnitev bolnikov, ki so kolonizirani z MRSO (in ne okuženi). To pa, kot se strinjata oba sogovornika, že trči ob moralno-etična načela in ne nazadnje po nepotrebnem obremenjuje bolnišnice, kjer že tako kronično primanjkuje postelj. "Takšen bolnik, če je sicer zdrav in ima zgolj bakterijo MRSA, ki je naseljena bodisi v grlu ali na koži človeka, v bolnišnico ne sodi, saj obstaja možnost, da bakterija izgine sama ali z dekolonizacijo, torej z ustreznim načinom umivanja z razkužilnim milom in mazilom za nos."Bolnišnice ne pristajajo na poravnavo"
Nobene potrebe ni, da takšnega bolnika zadržujemo v bolnišnici," pravi prim. Muzlovič. Zaradi drugih bolnikov, ki čakajo na različne posege in je zato nevarnost, da se okužijo z MRSO, še večja, morajo biti namreč izolirani, enoposteljnih sob pa je že tako ali tako premalo.
Bolnikov z MRSO pa se nekatere ustanove izogibajo tudi zaradi morebitnih tožb - bolnikov ali svojcev tistih, ki dobijo bolnišnično okužbo. Do teh je že prišlo, nekaj jih je, kot pravi dr. Kolmanova, že v obravnavi, a je pri njih, kot dodaja, objektivnost težka. Do okužbe lahko pride zaradi oslabljenega imunskega stanja bolnika, zaradi "umazanih", nerazkuženih rok zdravstvenega osebja, ki si pred stikom z bolnikom in po njem niso razkužili rok, človek lahko trdovratno bakterijo prinese s seboj, pa mu niso vzeli brisa, da bi to dokazali ... Skratka, nešteto možnosti, kar je verjetno tudi razlog, da, kot pravijo v Odškodnini, d.o.o., v sedaj že nekajletni praksi niso imeli stranke, ki bi zahtevala odškodnino zaradi bolnišnične okužbe. Imajo pa v obravnavi kar nekaj primerov odškodninskih zahtevkov zoper bolnišnice, predvsem zaradi zdravniških napak in tudi kršitve tako imenovane pojasnilne dolžnosti zdravnikov. "Po naših izkušnjah se bolnišnice skoraj nikoli ne poravnajo in nikakor ne želijo priznati kakšne odgovornosti za svoje krivdno ravnanje, zato se zadeva žal skoraj običajno znajde na sodišču. Prav tako bolnišnice ne pristajajo na nobeno poravnavo, tudi če se na primer napaka dokazuje z izvedeniškim mnenjem izvedenca medicinske stroke. Oškodovanec dobi odškodnino običajno šele, ko je sodba pravnomočna, in zelo redko z zunajsodno poravnavo. Prav tako so zelo redke sodne poravnave z bolnišnicami oziroma njihovimi zavarovalnicami," pravijo pravniki v Odškodnini. Kaj torej ostane Zdenetu Maliju in tistim, ki so se ob zdravljenju okužili z bolnišnično "kugo"? Pravzaprav ne kaj dosti. "Zgodi se!" pravijo v bolnišnicah. A je kljub vsemu treba vedeti, da visoko število bolnišničnih okužb kaže na slabo kakovost dela v bolnišnici, prav tako kot tudi nekateri drugi kazalci, denimo število padcev s postelje, preležanine ... Za zdaj bistvenih razlik med slovenskimi bolnišnicami, vsaj kar se tiče okužb, ni, saj je možnost, da jo "staknete" v katerikoli bolnišnici, povsod skoraj enaka.
