Po prvem krogu parlamentarnih volitev v nedeljo, ko je s 33 odstotki zmagal Nacionalni zbor Marine Le Pen in Jordana Bardelle, so se od levice do zmerne desnice (kjer je bilo sicer veliko omahovanja in zadržkov) vrstili pozivi, da je treba skrajni desnici v drugem krogu 7. julija preprečiti prevzem oblasti, to je absolutno večino 289 poslancev ali močno relativno večino. Zato se je do roka, ki je potekel v torek zvečer, kar 221 kandidatov, ki so se uvrstili v drugi krog parlamentarnih volitev, umaknilo iz boja za poslanski mandat. Gre za kandidate združene levice in vladnega sredinskega tabora, ki so se v svojem okrožju uvrstili na tretje ali četrto mesto, v drugi krog volitev pa so se uvrstili zaradi pravila, da tja pride vsaj tisti, ki zbere najmanj 12,5 odstotka glasov registriranih volilcev.
Na tak način združujejo sile vsi, ki so proti skrajni desnici. Slednjo namreč podpira tretjina aktivnih volilcev, združeno levico 28 odstotkov, vladni tabor pa petino. Če bi se glasovi torej razporedili približno tako, bi imela skrajna desnica mnogo več kandidatov z možnostjo zmage v svojem okrožju (v drugem krogu je dovolj navadna večina). V primeru odstopa tretjeuvrščenega pa kandidat, ki je nasprotnik skrajne desnice, združi sebi v prid glasove združene levice in vladnega tabora.
Račun brez krčmarja?
A v praksi volilci morda ne bodo sledili tej logiki. Nenavadno bo namreč, če bodo volilci radikalne levice denimo glasovali za izrazito desnega notranjega ministra Géralda Darmanina ali za nekdanjo premierko Elisabeth Borne, ki je z vladnim odlokom vsilila na levici osovraženo pokojninsko reformo (zvišanje starosti upokojevanja s polno delovno dobo z 62 na 64 let). Vsak od njiju pa v svojem volilnem okrožju bije hud boj s kandidatom skrajne desnice po odstopu tretjeuvrščenega levičarja. Najbrž so mnogi v prvem krogu glasovali za radikalno levico Jean-Luca Mélenchona tudi zato, ker so proti Macronu, torej nikoli ne bi dali glasu vladnemu kandidatu. Za provladne desnosredinske volilce pa je v okrožjih, kjer poteka dvoboj med kandidatom levice in skrajne desnice, pogosto bolj sprejemljiv kandidat Le Penove.
Že izvoljenih 76, v nedeljo še 501
Da bi bolj povezal vladni tabor z levico, se je 34-letni premier Gabriel Attal odpovedal načrtovanemu zmanjšanju podpore za brezposelne. Nekateri pa že razmišljajo, da bi vladni tabor, zmerna levica in zmerna desnica predstavljali prihodnjo vladno večino. »Treba je poskušati ustvariti veliko koalicijo od konservativne desnice do socialdemokratske levice,« pravi nekdanji Macronov desnosredinski premier Edouard Philippe. A takšna koalicija, tudi če bi na levi segla do komunistov in Zelenih, bi po 7. juliju lahko imela le manjšinsko vlado za opravljanje tekočih poslov. In preživela bi le, če med skrajno desnico, ki bo imela najbrž okoli 240 poslancev, in Mélenchonovo radikalno levico, ki bo imela okoli 100 poslancev, ne bo sodelovanja pri glasovanju o nezaupnici vladi.
Sicer bo v nedeljo potekal boj za 501 sedež v skupščini, 76 poslancev pa je bilo že izvoljenih v prvem krogu. Trobojev bo po vseh omenjenih odstopih 94, četveroboj bo en, dvobojev pa bo 406. Med že izvoljenimi poslanci jih je 38 iz skrajne desnice, 32 iz združene levice, samo dva pa iz vladnega tabora.
Marine le Pen pa je zdaj izjavila: »Tudi če bomo imeli 270 poslancev in bi jih potrebovali še 19 (do absolutne večine), bomo te poskušali pridobiti. Več desnih in tudi levih poslancev je že dalo vedeti, da se z nami v marsičem strinjajo.« Njen varovanec Jordan Bardella pa je pred nekaj dnevi izjavil, da bo postal premier le, če bo njuna lista dobila absolutno večino.
