Volvo je sinonim za varnost. To se ni zgodilo samo po sebi. Med prve prelomne trenutke sodi leto 1959. Tedaj je Volvov inženir Niels Bohlin izpopolnil varnostni pas in razvil trenutni koncept tritočkovnega varnostnega pasu. Podjetje je patent ponudilo svetu brezplačno. Kasneje je svoje prispevala tudi žena Volvovega direktorja Gunnarja Engellaua, ki je podjetje vodil od leta 1956 do 1971, ko ga je nasledil zet, sam pa postal predsednik uprave. Margrit Engellau je bila namreč fizioterapevtka, ki se je dnevno srečevala z udeleženci prometnih nesrečah. O tem je pogosto govorila z možem, leta 1968 pa je podjetje v avtomobile kot prvo na svetu uvedlo naslon za glavo na prednjih sedežih. Nasloni so kmalu postali del obvezne opreme. Pomembne varnostne inovacije je v prakso podjetje uvedlo tudi leta 1974, ko so na trg poslali svojo najslavnejšo serijo avtomobilov, ki sliši na ime 200.
Serija šteje dva avtomobila z več variacijami. Prvi je bil 240 in namenjen širšemu krogu kupcev, nekaj mesecev kasneje pa je v prodajo stopila še ekskluzivna različica 260. Serija avtomobilov je bila strašanski prodajni hit. V Evropi so jo izdelovali 19 let. V Maleziji so proizvodnjo ustavili celo leto kasneje. V tem času so po vsem svetu prodali okoli 2,8 milijona primerkov. Kupil si jih lahko v obliki limuzine s štirimi ali z dvema vratoma ter v obliki karavana. Dolg je bil 490 centimetrov z medosno razdaljo 264 centimetrov. Tekom let je bilo v ponudbi več motorjev v bencinskih in dizelskih izvedbah. Razpon moči je segal od 82 konjev (60 kW) do 155 konjev (114 kW). Čeprav to ni bil osnovni namen avtomobila, je s predelanimi motorji našel uspeh celo na dirkah.
Oblikovalski oče serije 200 je bil Norvežan Jan Wilsgaard, ki sodi med najvplivnejše avtomobilske oblikovalce prejšnjega stoletja. Pri Volvu je zvesto delal celih 40 let. Njegovo oblikovalsko vodilo je bilo pokazati lepoto preprostega. To je bilo odlično utelešeno v Volvovi seriji 140, nič manj pa v seriji 200, ki jo je nasledila. Pravzaprav sta si bila dizajna obeh serij dokaj podobna. Mestoma praktično nespremenjena. So pa v serijo 200 vključili mnoge elemente Volvovega konceptualnega eksperimentalnega varnostnega avtomobila (VESEC). Ta je bil leta 1972 zasnovan za preživetje čelnega naleta pri hitrosti 80 km/h. Vseboval je pravo bogastvo varnostnih ukrepov. Imel je zelo dolg nos in povečane odbijače, v primeru naleta se je motor pomaknil pod kabino, volan pa je potegnilo v armaturo. Na zadnji strani prednjih sedežev so bile blazine za zaščito zadnjih potnikov, vozilo je bilo ob straneh ojačano, vrata so se žmečkala, kar je zmanjšalo prenos kinetične energije ob stranskem naletu, ojačana je bila tudi streha, zloženi nasloni za glavo so se med nesrečo samodejno dvignili v pravi položaj. Avto je imel še serijo asistenčnih sistemov za preprečevanje nesreč in celo vzvratno kamero, ki so jo izdelali pri podjetju Mitsubishi Electric.
Najbolj opazen vpliv koncepta VESC na serijo 200 se vidi v dizajnu dolgega nosu avtomobila in izredno poudarjenih odbijačih ter zasnovi, da se deli avtomobila ob trku zmečkajo in namesto potnikov absorbirajo kinetično energijo naleta. Streha je bila tudi ojačana. Za varnost je skrbel še nov dizajn sedeža. Ta je bil prilagojen varnostnemu pasu, ki se je ob trku samodejno zategnil.
»Moje prvo srečanje z volvom je bilo v obliki 245, ki je bil v lasti prijateljeve mame in je kot družinski prijatelj stal pred njenim skromnim domom. Bil je stalnica britanskega družinskega življenja,« se serije 200 spominja britanski avtomobilski novinar Peter J. Robinson. »Bil je pretirano pozoren na varnost, kot bi otroka za vso življenje oblekli v rokavčke. A zamisel, da nek avtomobil predstavlja določen del družbe, postaja vse redkejša v luči dirke avtomobilske industrije, da bi izdelali kar se da veliko vozil po mednarodnem okusu in pri tem uporabili kar se da malo delov, s katerimi bi se ločili od drugih.«
Med povodi za dodatno izboljšanje varnostnih rešitev na avtomobilu pri seriji 200 je bila tudi ameriška odločitev za zaostritev varnostnih zahtev za avtomobile. Na koncu je Volvo svoje delo opravil tako dobro, da so v ZDA serijo 200 leta 1976 izbrali za merilo trajne zavezanosti avtomobilski varnosti. Avtomobil je bil dobitnik številnih drugih priznanj za varnost. Med zagrizenimi pristaši avtomobila je bil slavno tudi ustanovitelj Ikee Ingvar Kamprad. Svoj model 240 iz leta 1993 je prenehal voziti šele, ko so ga opozorili, da so po dveh desetletjih varnostni standardi vseeno napredovali toliko, da celo model 240 ni več varen.