Lani preminuli ameriški režiser William Friedkin je v zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja posnel filmsko klasiko Izganjalec hudiča (1973), ki je kot prva grozljivka prejela nominacijo za oskarja za najboljši film. Film je bil nominiran v desetih kategorijah, nazadnje pa je domov odnesel kipca za prirejeni scenarij in zvok. Friedkin, podpisan tudi pod uspešnice Francoska zveza (1971), Čarovnik (1977) in Živeti in umreti v Los Angelesu (1985), je film posnel po kontroverzni knjižni uspešnici Williama Petra Blattyja. Ob kritiški in finančni uspešnosti grozljivke, ki je 12-milijonski proračun oplemenitila z več kot 190 milijonov dolarjev blagajniškega zaslužka (s ponovnimi izidi je do danes film prislužil že skoraj pol milijarde), je sledilo še pet filmov franšize, med katerimi pa prav nobeden ni ponudil žanrskega presežka. Filmarji čez lužo želijo to popraviti z novim rebootom oziroma ponovnim zagonom filmske serije.
Produkcijska hiša Blumhouse se je v sodelovanju s podjetjem Morgan Creek namesto predvidenega nadaljevanja šestega naslova v franšizi Izganjalec hudiča: Vernik (2023), ki naj bi bil prvi del nove trilogije, odločila za novo zgodbo in samostojen film, ki naj bi bil glede na to, kaj pravijo marketinške parole, »radikalno drugačna« interpretacija Izganjalca hudiča. O tem, ali bo res tako, bo povedal čas, gotovo pa je nekaj – film je v dobrih rokah. Režiral ga bo namreč nadarjeni ameriški režiser Mike Flanagan, v zadnjem desetletju avtor številnih filmov in serij, ki vsaj malo izstopajo iz povprečja žanra grozljivke. Takšni so na primer filmi Tišina (2016), Ouija: Izvor zla (2016), Geraldova igra (2017) in ekranizacija nadaljevanja romana Izžarevanje Stephena Kinga Doktor Sleep (2019). Je tudi avtor uspešnih serij, kot so Midnight Mass, The Haunting of Hill House in The Fall of the House of Usher. 46-letni Flanagan, ki med razlogi, zakaj je postal režiser, med drugim našteva prav Friedkinovega Izganjalca hudiča, pravi, da mu je v čast »poskusiti nekaj svežega, drznega in grozljivega« znotraj prav te franšize. Poleg režije sicer prevzema tudi vlogi scenarista in producenta.
Pričakovanja? Gre za hecno situacijo, saj je na eni strani status prvenca tako rekoč nedotakljiv, tako z vidika estetske in vsebinske dovršenosti kot silovitega odziva, ki je spremljal takratna premierna predvajanja. Zaradi za tisti čas precej eksplicitnih prizorov demonske obsedenosti, ki sprva daje videz zdravstvene težave, se je okoli filma namreč ustvaril velik pomp. Friedkinovo delo, v katerem se s hudičem obsedena dvanajstletna Regan nespodobno vede in preklinja Jezusovo ime, so nekateri obtožili, da je doseglo novo kulturno dno, verske skupine so ga označile za amoralnega, manjkalo ni menda niti takšnih, ki so ob ogledu omedlevali in bruhali, zaradi zanimanja pa je v več ameriških mestih zmanjkovalo kinodvoran. Po drugi strani pa so v senci opevanega originala, ki je prestal zob časa in ki še danes z vidika čiste srhljivosti pusti močan vtis, zrasla pozabljiva, podpovprečna nadaljevanja in predzgodbe. Po petdesetih letih bo tako verjetno že dovolj, če bo Flanagan znotraj blagovne znamke zrežiral solidno grozljivko, ki ne bo pet minut po koncu predvajanja v kinodvoranah utonila v pozabo.