S svojo karizmatično pojavo, šarmantno privlačnostjo, virtuozno gledališko igro, jezikovno briljanco in nenadomestljivo igralsko-dramaturško ter čustveno inteligenco že več kot trideset let oblikuje slovenske odrske, filmske in televizijske like. Za svoje delo bo 16. junija prejel največje igralsko priznanje v Sloveniji, Borštnikov prstan.
Rodil se je v Mariboru, kjer je končal osnovnošolsko in nato srednješolsko izobraževanje na II. gimnaziji Maribor. Leta 1980 je opravljal sprejemne izpite na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Že v času študija je opozoril nase oziroma na svoje vestno in detajlirano oblikovanje vlog ter naredil vtis na profesorje in gledalce. Še pred zaključkom študija je tako prejel študentsko Severjevo nagrado ter igral v filmu Nobeno sonce. Za to vlogo je prejel naziv debitant leta na Dnevih slovenskega filma v Celju ter nagrado za debitantsko vlogo na Filmskem festivalu v Nišu. Nedvomno si ga je slovensko občinstvo nemudoma zapomnilo, zapomnili pa so si ga tudi gledališki ustvarjalci. Tako se je po študiju, ki ga je končal leta 1985 pod mentorstvom Franceta Jamnika, zaposlil v SNG Drama Ljubljana. Ni stal v ozadju, ampak se je kot mlad igralec preizkusil v najzahtevnejših in naslovnih vlogah. Tako je za vlogo Mattija v Brechtovem Gospodu Puntili in njegovem hlapcu Mattiju prejel nagrado občinstva Borštnikovega srečanja. Leto kasneje se je prezaposlil v Drami SNG Maribor, katere program je takrat ustvarjal vizualni režiser Tomaž Pandur, ki je v tamkajšnjem ansamblu nabral tedaj najboljše slovenske igralke in igralce.
Pandurjev igralec
To, kar Branka Šturbeja neizbrisno povezuje z zgodovino mariborske Drame, je njegovo sodelovanje s Tomažem Pandurjem. Kot mlad, talentiran in inovativno naravnan igralec je bil namreč izredno pomemben za uspeh gledališke vizije legendarnega režiserja. Pandur in Šturbej sta se odlično ujemala, saj je znal igralec režiserjevo vizionarsko estetiko gledališča sanj prevajati v specifično igralsko umetnost. Pandur je za prvo mariborsko uprizoritev, Goethejevega Fausta, zbral skupino mladih igralcev, med katerimi je bil tudi Šturbej. Od igralske ekipe je pričakoval, da bo z njim pripravljena eksperimentirati in raziskovati tekstovni ter idejno-asociativni material uprizoritve, predvsem pa medij gledališke igre z namenom, da iznajdejo unikaten način igralskega izraza. Šturbej je tako prvič igral Mefista, zanj pa prejel svojo prvo nagrado na Borštnikovem srečanju. Leta 2015 ga je znova ustvaril na odru SNG Drama Ljubljana, prav tako v Pandurjevi režiji. Šturbej je bil s svojo povezovalno osebnostjo in profesionalno zavzetostjo eden od stebrov takratnega mariborskega igralskega ansambla, o čemer pričajo tudi vloge (Faust, Hamlet, Dante, Miških, Uraš …). O njem kot igralcu v Pandurjevi mednarodni koprodukcijski uprizoritvi Babylon so v gledališkem listu leta 1996 zapisali: »Branko Šturbej je igralec, ki je v mariborski Drami ustvaril opus polnokrvnih in raznovrstnih kreacij najpomembnejših likov svetovne dramatike, ki ga težko zasledimo pri katerem koli igralcu v zgodovini gledališča. Njegov igralski habitus razkriva najintimnejše plati bitja in v vseh segmentih igre natančno kreira nove podobe dramskih likov.« Neizpodbitno dejstvo je torej, da so njegove naslovne vloge v najbolj znanih Pandurjevih uprizoritvah postale nepozabne. V istem času je prvič ustvarjal tudi z režiserjem Januszem Kico, ko je v Kafkovi Ameriki ustvaril lik Karla Rossmana, skupaj pa ustvarjata še danes.
Igral je na vseh odrskih deskah Slovenije
Po sedmih sezonah v Drami SNG Maribor se je Branko Šturbej leta 1996 vrnil v ansambel SNG Drama Ljubljana. Vse od takrat je nepogrešljiv član ansambla, tamkaj ustvarjene vloge pa redno dopolnjuje z vlogami v zunajinstitucionalnih projektih. Ko so ob nominaciji za Borštnikov prstan pripravili seznam vseh njegovih vlog, se je ta raztegnil čez šest strani. Natančnejši pregled seznama pa pove, da je njegov opus osupljivo raznolik tako žanrsko kot z vidika režijskih poetik, pred nami pa se izrisuje bogat in pester vzorec celotne igralčeve kariere.
Ni torej pretirano trditi, da se Branko Šturbej uvršča med najbolj vsestranske igralce v slovenskem gledališču. V njegovem opusu je tako rekoč vse, kar si lahko današnji igralec poželi, od Shakespearovih Hamleta, Demetrija, Ferdinanda in Macbetha do kneza Miškina Dostojevskega in Koruna ter intrigantnih likov iz del Plavta, Molièra, Schillerja, Kleista, Gogolja, Ibsena, Čehova, Horvátha, Feydeauja, Geneta, Albeeja in drugih. Ustvaril je paleto impresivnih vlog v dramah domačih avtorjev (Linharta, Cankarja, Strniše, Zajca, Gruma, Šeliga, Smoleta, Jovanovića in drugih) in se občutljivo vživel v številne like sodobne svetovne dramatike, z enako prepričljivim občutkom tako za komično kot tudi za resno plat njihovih in naših problemov.
Vsake vloge se loti, kot da bi na odru stal prvič
Da si ga režiserji želijo oziroma da si želijo, da bi nastopal v njihovih stvaritvah, je jasno že od sodelovanja s Tomažem Pandurjem. Številnih kultnih uprizoritev Pandurja, Mete Hočevar, Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Vita Tauferja, Janusza Kice in mnogih drugih brez njegovega osrednjega in ključnega igralskega prispevka preprosto ne bi bilo ali pa bi bile bistveno drugačne. Že več kot dvajset let je profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predaja svoje znanje bodočim generacijam. Njegov pečat v slovenskem gledališču, filmu ali na televiziji pa je povsem nemogoče popisati, saj še vedno ustvarja in vedno znova preseneča. Najbolje je uspelo povzeti in na kratko opisati Šturbejevo gledališko virtuoznost režiserju Jerneju Lorenciju ob nominaciji za Borštnikov prstan: »Svojim vlogam ne sodi in jih ne brani. Ne moralizira. Sprejme jih v vseh njihovih razsežnostih. In jih tako tudi ustvarja: poglobljeno in razplasteno, nikdar do kraja ujemljivo. Nikdar ne potvarja in se ne vsiljuje. Daje se na razpolago. A v svojem 'dajanju' je izjemno zahteven in strog: saj hoče iti (doumeti, ustvariti, se predati) zmeraj do kraja. Svoje poslanstvo jemlje zares, skrajno zares, z vso profesionalno in etično odgovornostjo, a v svojem delu najdeva tudi tisto vrsto užitka, ki se preliva čez rampo in se nalezljivo naseljuje v občinstvu. Igralec z veliko začetnico.«