Kdo ali kaj pa nasprotniki mislijo, da so, da mi odrekajo pravico, da odločam o svojem življenju? Pravico, ki mi jo daje ustava RS v svojem 17. členu, ki prepoveduje kateremu koli človeškemu bitju odvzeti življenje drugega. Oni pa posegajo v moje življenje, kar jim prav ta člen ustave prepoveduje. Člen, ki zagotavlja, da je moje življenje nedotakljivo.
Verjamejo, da jim je Stvarnik dal življenje in da ga samo on lahko vzame. Zlonamerno pa spregledujejo, da je taisti Stvarnik dopustil, da kdo tudi ne verjame vanj in da je zato zgolj on sam gospodar svojega življenja. Ali pa si morda delajo utvare, da je Slovenija teistična država in da je ne verjeti v Stvarnika protidržavno dejanje? Da jim to daje pravico agresivno napadati drugače misleče, je manjkalo samo še strašenje z večnim ognjem. Saj poznamo zgodovino pokristjanjevanja, njihove metode.
Ali pa so morda na ravni živali, ki ne zna misliti (ker v resnici nič ne misli) in dojeti, da se vsako življenje konča s smrtjo? Da je človek bitje, ki zna misliti, razumeti, dojeti, da je na koncu vsega smrt. Da je neizbežna. Če druge živalske in rastlinske biološke vrste tega dejstva niso sposobne doumeti, bi se pa oni kot razumna bitja morali znati ustrezno pripraviti na to, da bodo nekoč umrli. Ne pa da se obnašajo kot nerazumne živali, ki pohlevno čakajo, da kadar bodo crknile (umrle), bodo pač crknile (umrle). Meni pa preprečujejo, da ne bi ravnal kot živali.
Da, smrti se vsi bojimo. Ampak če veš, da imaš »zasilni izhod«, mar te potem smrti ni manj strah? Ali ne gre v resnici za intelektualno nesposobnost o tem razumsko razmisliti, ker je govora o nečem, kar je tabu? Ali nasprotniki morda mislijo, da bodo večno živeli? Da se bodo izognili smrti tako, da o njej ne bodo govorili ali razmišljali? Zdijo se kot otroci, ki se nehajo bati bav-bava takrat, ko jih starši prepričajo, da je o tem nesmotrno (nerazumno) sploh razmišljati. Si zapirajo oči pred resnico? Smrt je dejstvo, smrt ni bav-bav (ki ga ne bo, če o njem ne bodo razmišljali).
Nasprotujejo, da ravnam razumno, da če ne morem več sam sebi odvzeti življenja, prosim za pomoč pri tem osebo ali osebe, ki so najbolj strokovno podkovane, da mi pomagajo pri tem. In da to še nikakor ni umor, ki ga je zagrešila ta oseba (in s tem kršila prav ta ključni člen ustave RS). Pa nerealni argumenti, da medicina zna odpraviti vsako bolečino. Seveda, če človeka nafilajo z vsemi mogočimi medikamenti, da sploh ne ve več zase, ali je to pomoč sočloveku? Najbolj za lase privlečeno pa je argumentiranje, da bi zakon dovoljeval kar neposredno pobijanje.
Ščepec razuma, prosim. Ker referendumsko vprašanje je zgolj: ali naj to uredimo z zakonom. In naprej: ali naj dopustimo možnost, da nekateri legalno končajo svoje življenje brez agresivnega pritiska verujočih.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana