V ponedeljek je v 18-milijonskem Čadu, eni zadnjih držav v Sahelu, ki še ni prešla pod ruski vpliv in naj bi ostajala zaveznica Zahoda, potekal prvi krog predsedniških volitev. Zelo verjeten je drugi krog konec junija. Med desetimi kandidati veljata za favorita nekdanji vodilni opozicijski politik, v zadnjih mesecih novi predsednik vlade 40-letni Succès Masra in 40-letni predsednik države Mahamat Déby, sin pokojnega Idrissa Débyja, ki je vladal Čadu v letih 1990–2021. Oba naj bi bila prozahodno usmerjena. V zahodnih državah upajo, da Mahamat Deby ne bo šel po stopinjah svojega očeta, ki je goljufal pri štetju glasov.
Ena glavnih nalog prihodnjega predsednika bi bila narodna sprava, saj je v večetničnem Čadu, podobno kot v drugih državah Sahela, ki pa so jim še bolj nevarni džihadisti, več uporniških regij in skupin. Masra se je že izkazal kot spravljiv politik, saj je obljubil, da bodo v novi vladi tudi predstavniki vojske, ki je v zadnjih desetletjih vladala skupaj z obema Débyjema.
Ruski vpliv se povečuje
Že več ruskih odposlancev je v zadnjih letih prišlo iz Moskve, da bi Čad povezali s Kremljem. V zadnjih dneh se je tako v Čadu pojavil Maksim Šugalej, direktor Fundacije za zaščito nacionalnih vrednot, ki je povezana z Afriškim korpusom, kot se po novem imenuje skupina Wagner pokojnega Jevgenija Prigožina. Kljub njegovi lanski smrti ruski vpliv v Afriki še raste.
Pod krinko raziskovalca javnega mnenja je Šugalej zadnja leta širil ruski vpliv v Srednjeafriški republiki, Maliju in Sudanu. V Čadu pa je Débyja že vnaprej razglasil za zmagovalca predsedniških volitev. Najbrž ima stike z nekaterimi čadskimi generali, ki so povezani z Débyjem. Šugalej obtožuje ZDA, da nameravajo po volitvah destabilizirati Čad, Francoze pa, da so »vrsto let ropali državo in preprečevali njen razvoj«. Zaključek je jasen: »Čad nujno potrebuje novega partnerja iz tujine.« Skratka, zbližati se mora z Rusijo, ki ima svoje ljudi že v štirih od šestih sosed – Srednjeafriški republiki, Libiji, Sudanu in Nigru. Konec aprila so se v Čadu razširile govorice, da je v državo prispelo 130 ruskih plačancev, a to ni bilo res. Pravzaprav ni povsem jasno, kakšna je Débyjeva zunanjepolitična usmeritev, saj je januarja obiskal Putina v Moskvi, medtem ko ga Francija še naprej brez zadržkov podpira kot zahodnega zaveznika. Menda pa bi znal prizadevanja Rusije za vpliv v Čadu izkoristiti za to, da izsili koncesije od zahodnih držav.
A v Franciji najbrž ne bodo presenečeni, če bodo morali s svojimi vojaki zapustiti še Čad, potem ko so jih zaradi pritiska pučistov in množic demonstrantov, ki so bile pod vplivom ruske propagande, že umaknili iz Malija, Burkine Faso in Nigra. V vseh treh državah so oblast prevzeli oficirji s programom nacionalne suverenosti, kar pomeni podreditev Kremlju.
Konec urjenja malijskih vojakov
EU se je medtem odločila, da po enajstih letih ne bo podaljšala urjenja vojakov v Maliju. Razlog je predvsem prisotnost ruskih plačancev. Poleg tega polkovniki, ki so na oblasti od puča leta 2020, odlašajo s predsedniškimi volitvami z izgovorom, da jih ob vse pogostejših napadih separatistov in džihadistov iz Al Kaide ali Islamske države ni mogoče varno izvesti.
Okoli sto ruskih inštruktorjev je pred enim tednom prišlo v Niger na povabilo tamkajšnje vojaške hunte, ki je oblast prevzela s pučem julija lani in potem kmalu izgnala 1500 francoskih vojakov. Nenavadno je, da so se Rusi namestili v oporišču, v katerem je nastanjenih tudi 1100 ameriških vojakov, za katere je hunta pred nekaj tedni zahtevala, da čim prej zapustijo državo. ZDA so pristale na umik, niso pa še povedale, kdaj naj bi se to zgodilo. V Nigru je še nekaj sto nemških in italijanskih vojakov.
