Odločbe o rušenju še niso prejeli, prav tako ne ocene vrednosti izgubljenega imetja. Brez tega pa ne morejo začeti graditi novega doma.
Boris, Dragica ter njuna otroka, gimnazijka Ana in študent Blaž, so zaradi bobnenja in močnega tresenja, ki ga je s premetavanjem skal povzročala pobesnela voda, tistega tragičnega dne malo po tretji uri zjutraj sedli v avto, da bi se umaknili na varno. V paniki niso vedeli, kam naj gredo – levo proti Ljubnemu ali desno proti Logarski dolini. Zavili so desno in se ustavili sto metrov naprej pri gostilni Struge, ki ji je vodna ujma prizanesla, večino drugih objektov v okolici pa je poplavilo in zasulo, nekatere je celo odneslo. Lastniki te gostilne, družina Kosmač, so sovaščane, ki so morali pobegniti zdoma, nesebično sprejeli pod svojo streho, dokler jih niso s helikopterji prepeljali v Mozirje. Zamernikovi so jim za to neizmerno hvaležni.
»Ravnali smo povsem intuitivno in se odločili prav. Če bi se usmerili proti Ljubnemu, bi nas odneslo,« danes ugotavljata Boris in Dragica. Smrti je le za las ušla tudi Borisova mama Milka, s katero živijo v isti hiši. Leta 1990 je že doživela veliko poplavo. Takrat jim je hišo zalila Savinja, vendar ni bilo niti približno tako hudo kot tokrat, zato je sprva oklevala, ko so jo rotili, naj se skupaj z njimi nemudoma umakne na varno. Boris se je zato odločil, da bo h Kosmačevim najprej odpeljal otroka in ženo, nato se bo vrnil še po mamo. Toda ni mogel več do nje, saj je voda v nekaj minutah poplavila vse. »Ostala je ujeta v hiši. Voda je bila skoraj do stropa. Šest ur se je držala za cevi centralne napeljave, preden smo jo lahko rešili skozi majhno okence,« nam je med ogledom popolnoma uničene družinske hiše pripovedoval Boris.
Koliko groze in strahu je pretrpela junaška gospa Milka, si tisti, ki tega nismo doživeli, ne moremo niti predstavljati. Boris pravi, da si mora mama pomagati z antidepresivi. »Razdejanje ni samo v naravi, ampak tudi v človeku. Razrahljani živci, večja občutljivost in tesnobnost, nespečnost, vse to so posledice tega, kar smo doživeli. Tako kot bo dolga sanacija v naravi, bo tudi v človeku,« je za Nedeljski dnevnik pred časom dejal v bližini Strmca živeči pater Karel Gržan, ki je bil prav tako žrtev lanske vodne ujme. Zelo ga skrbi za tiste, ki so zaradi nje ostali brez doma. »Priti bodo morali strokovnjaki, ki bodo ljudem povedali, kako se okrepiti, ne le medikamentno. Kajti selitev ni le tehnična zadeva in človeka ne preseliš le fizično, ampak mu iztrgaš srce iz določenega kraja. Ko pa iztrgaš srce, to krvavi in je treba tega človeka spremljati,« je opozoril.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Vse več kolesarjev, vse več tudi prekrškov
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako kolesarji in vozniki e-skirojev velikokrat niti ne vedo, da so naredili kaj narobe, ker ne poznajo cestnoprometnih predpisov, nekateri posamezniki pa z objestno vožnjo povzročajo v prometu nevarnost, kaj je v pogovoru o svoji karieri in bolezni povedal legendarni slovenski košarkar Dušan Hauptman, kako razmere v šolah danes ocenjuje Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, zakaj se tuberkuloza pri nas še vedno pojavlja, kakšne zanimivosti v svoji bogati zgodovini skriva Fotohiša Pelikan iz Celja ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.