Napad na elektronsko zabavo je medijsko najbolj izpostavljen dogodek oktobrskega palestinskega napada na Izrael, slike in posnetki z zabave pa predstavljajo osnovne podobe palestinskega napada, ki je bil sicer širši. Na zabavi je bilo ubitih 364 udeležencev, med njimi tudi glavna organizatorja brata Ošer in Mihael Vaknin, več kot 40 pa jih je končalo med talci in njihova usoda še vedno ni znana.
Ni šlo za obskurno prireditev
Kot glavni sprožilec za zarotniško umovanje, da je pri napadu na plesno rave zabavo šlo za tako imenovano operacijo »false flag«, ki bi naj Izraelu priskrbela legitimiteto za povračilne ukrepe oziroma napad na Gazo, služi informacija, da je bila lokacija festivala tudi za udeležence dolgo časa neznanka oziroma je bila javno oznanjena vsega dva dneva pred tem, ko se je festival v petek 6. oktobra začel. Pred oznanitvijo lokacije je bilo v obtoku zgolj sporočilo: »Dogodek se bo zgodil v naravnem okolju, približno uro in četrt oddaljenem od Tel Aviva.«
Da ni šlo za obskurno »underground« prireditev, priča podatek, da je vstopnica za prireditev stala 100 dolarjev, da so bila na prireditvi tri prizorišča (plesišča) z različno glasbo in osrednji prostor z gostinsko ponudbo, kot tudi, da se je prireditve udeležilo okoli 3000 ljudi, pri čemer večina na prizorišče ni prišla z lastnim prevozom, temveč z avtobusi. Logistično ni šlo za majhen zalogaj in vpletenih je bilo veliko ljudi, prizorišča pa se ni dalo pripraviti čez noč, kar navaja na to, da je bila lokacija zabave interno znana in da so priprave na zabavo v puščavi lahko opazili tudi napadalci. Če niso informacij o tem pridobili že prej in potem na podlagi tega organizirali napad. Obenem ni šlo za prvo elektronsko zabavo na tem mejnem območju. Po navedbah revije Rolling Stone so se te dogajale že prej, čeravno se spričo bližnje meje vsi udeleženci niso počutili spokojno, kljub prisotnosti varnostnikov in policistov. Približno 30 njih.
Tožba proti vojski
Izsledki tako izraelske kot nemške preiskave dogodkov, ki se je zgodila, ker so bili med žrtvami in talci tudi nemški državljani, pravijo, da Hamas za zabavo ni vedel vnaprej oziroma jo je zaznal slučajno. A po navedbah najstarejšega izraelskega časopisa Harec se je izraelska notranjeobveščevalna služba Šin Bet zavedala nevarnosti napada, vendar organizatorjev ni opozorila, obenem Hamas za napad na rave zabavo niti ni prevzel odgovornosti. Napadalci naj bi bili neodvisni osebki zunaj njihovega poveljevalnega sistema. Tožba, ki so jo pripravili sorodniki žrtev, je tako usmerjena proti Šin Betu oziroma izraelski vojski, ki je bila z zabaviščno dejavnostjo v obmejnem pasu prav tako seznanjena. To pa ni vse. Po trditvah že omenjenega izraelskega časopisa so nekateri udeleženci zabave izgubili življenje zaradi krogel, ki so jih je izstrelili izraelski vojaški helikopterji. Izraelska vojska je to sicer zanikala, vseeno pa je to obudilo staro, a nikdar potrjeno teorijo o tem, da v izraelski vojaški doktrini obstaja tako imenovani protokol Hanibal, pravilo, da je dovoljeno streljati tudi na svoje ljudi, če obstaja možnost, da bodo ti končali kot ujetniki oziroma talci, o katerih bi se bilo treba državi pogajati. Po Hanibalu je doktrina poimenovana zato, ker naj bi se Hanibal po eni od inačic svojega konca raje zastrupil, kot da bi se predal Rimljanom.
