Istro je v preteklosti že nekajkrat marsikaj izpraznilo. V srednjem veku, na primer, kuga, tako da so Benečani potem v ta »prazen« prostor naseljevali, dobesedno novačili ljudi od marsikod, predvsem z osrednjega in vzhodnega Balkana. Ohranile so se stare pesmi, narečja, ki jih težko razumemo, v stoletjih je nastala posebna glasbena Istrska lestvica – vse to so priče naseljevanja od drugod. Zadnje veliko izseljevanje je seveda povzročila vojna, po vojni pa odhod ljudi v večje kraje, v mesta za boljšim življenjem, pa tudi politika prejšnje države, ki kmetom ni bila naklonjena.
Sicer pa, ali ni povsod po svetu tako? V nekem obdobju se ljudje nekje naseljujejo, ker je tam možnost zaslužka ali preživetja. Odkrijejo rudo, nastane naselje, ko rudnik opustijo, se naselje prazni, morda povsem zamre. Ali vse uniči potres in ljudje gredo drugam. V zdajšnjih časih tudi podnebne spremembe, ki povsem spremenijo življenjske razmere in ljudem onemogočijo, da bi preživeli na način, ki so ga vajeni. A dandanes se ljudje pri nas spet vračajo v bolj osamljene kraje, tudi v Istri, zidajo nove hiše, obnavljajo stare. Samota in mir postajata cenjena. Seveda ne gre za klasično oživljanje podeželja, saj ti ljudje večinoma ne kultivirajo pokrajine, parcel okoli hiše, ampak se večinoma le umaknejo »od sveta«, da si odpočijejo, morda oddajajo drugim, vzdržujejo na kratko pokošeno trato in bazen pred hišo, so pravzaprav na neki način tujek v pokrajini. Nekateri ostanejo. A danes si v desetih, petnajstih minutah pri zdravniku, v trgovini, tudi v taki osami imaš spletni priključek … Razdalje so se skrajšale. Danes je vse bolj ali manj blizu, čeprav je daleč.
A kljub temu ljudje odhajajo, hiše se počasi rušijo, polja zaraščajo. Naj zaradi tega žalujemo? Delo človeških rok ni večno. Dokler nam služi, je dobro, potem postane odveč.
