Očitno ni večjih težav, saj to počnemo že osem let. Gre pač za dve povsem različni filozofiji. V Šišatovcu delamo vse ročno, imamo zelo majhno posestvo, vinograd nam pomeni vse in naredimo kakšnih 40.000 steklenic na leto. Gre za prvo garažno klet v Srbiji – počasi smo se širili, začeli smo s kakšnimi 18.000 steklenicami. Lastnikom kleti Erdevik so bila naša vina všeč in ponudili so nam zgodovinsko priložnost, da dvignemo eno najstarejših vinskih kleti v Srbiji. Najprej nismo bili povsem prepričani, da nas takšne stvari zanimajo; nekaj so majhne vinske kleti in hobiji, nekaj pa veliki sistemi. Spraševali smo se, ali imamo sploh dovolj energije za toliko dela. Gre namreč za povsem drugačen posel, iz Erdevika gre vsako leto na trg pol milijona steklenic, se pravi desetkrat več kot pri Chichateauju.
Erdevik ima velikega lastnika in to niste vi: gre za multinacionalko, ki je ena največjih v Srbiji, regiji in tudi Sloveniji. Na eni strani je torej sistem, ki šteje posle v milijardah, na drugi strani pa mali Chichateau, kjer ste trije lastniki, ki razmišljate mogoče o nekaj tisočih evrih. Kako ločite svoje delo?Vsi trije delamo vsak dan v obeh kleteh. Je pa velika razlika, pri Erdeviku lahko komu rečem, naj kaj naredi, v Chichateaju pa delamo vse sami. V Erdeviku imamo ljudi, ki primejo za lopato, v Chichateaju lopato zagrabim sam. Ampak to ni slabo, dobro je poznati ves proces dela, od zemlje do vrtenja kozarcev v Mariboru. Sicer pa gre pri kleteh za zelo drugačen pristop, za drugačne odnose in za drugačen nastop na trgu. V Chichateauju praktično nimamo reklam, novice o našem vinu gredo od ust do ust, gre za kategorijo kupcev, ki zelo dobro poznajo vina, tretjino vina prodamo zasebnim kupcem, ki vino kupujejo za domov, preostalo gre v restavracije ali trgovine. Seznam naših kupcev je zelo ekskluziven. Chichateau pije naš predsednik Aleksandar Vučić, imeli so ga v protokolu …
Ko smo ravno pri predsedniku Vučiću, zdi se, da je res veliko naredil za promocijo srbskih vin v svetu.Aleksandar Vučić je že nekaj let velik promotor srbskih vin. Eden od razlogov je gotovo tudi to, da v Srbiji pravzaprav nimamo veliko brendiranih proizvodov z etiketo in imenom, ki bi jih lahko izvažali. Vino je eden redkih proizvodov, ki vse omenjeno ima. In dejstvo je, da se Vučić tega zaveda. Lahko rečemo, da je res pomagal srbskim vinarjem, ki so tudi ob njegovi pomoči naredili velik korak naprej. Dolga leta sta nam bili tako Hrvaška kot Slovenija velik vzor, ves čas smo bili kakšnih pet let zadaj, kar zadeva konzumacijo in publiko, vinarji ne, publika je bila vedno zadaj. Počasi se to spreminja.
Kaj menite o Vučićevi izjavi, da je istrska malvazija slabo vino?Ne vem sicer čigavo malvazijo je imel v mislih, vem pa, da mnogo naših ljudi hodi poleti na dopust v Istro in malvazija ima v Istri drugačen okus, kot če jo pijete v Beogradu ali Novem Sadu. Gre za psihologijo – ko ste na počitnicah, ste sproščeni in vam vino prija, če pijete to vino v Srbiji, sredi stresa, nima enakega učinka.
Morda bi lahko enako rekli za chardonnay, ki je prvo vino Fruške gore, kot je malvazija prvo vino Istre ...Fruška gora ima okoli 110 vinskih kleti, ki dajejo dobre rezultate tako pri belih kot rdečih vinih, kar je v svetu redko, je pa res, da glede na podnebje in teren daje najboljše rezultate chardonnay.
Pa je morda še kakšna sorta, ki je perspektivnejša?Grašac, po vaše laški rizling, je zanimivo vino, ampak se iz preteklosti njegovega imena drži nekakšen slab prizvok. Je pa res, da za mlajše generacije to ni več tako pomembno.
Fruška gora je zanimivo vinsko območje, je pa dejstvo, da je v Srbiji še nekaj zanimivih vinskih območij, pred časom smo obiskali Palič in Šumadijo in pokusili nekaj izvrstnih vin. Kako bi jih ocenili?Srbija ima izredno lego za svoja vina. Ravno skozi Fruško goro poteka 45. vzporednik, ki gre denimo skozi Oregon, Bordeaux in Burgundijo. To zagotavlja najboljše pogoje, potem imamo od severa proti jugu najprej pesek, potem ogromno sonca … Hočem reči, da ima Srbija neverjeten potencial, ki ga je treba negovati. Od začetka vojne v Ukrajini se je v Srbiji naselilo okoli 100.000 Rusov. Odprlo se je okoli 50 gostinskih objektov, ki so povsem drugačni, kot smo bili navajeni. Začela so se piti ekološka vina, oranžna, biodinamična, pet nat in podobno. Zadnjič sem prišel v neko gostilno in opazil vsa ta vina, pa nisem poznal vinarjev, ki jih delajo. Enostavno gre za sceno, ki nas bo obogatila. Dobili smo injekcijo svetovljanskega duha.
Gre za mlajšo generacijo?Da, ampak je njihovo poznavanje modernih vin na višji ravni kot pri naših. Ravno takšne stvari nam bodo pomagale, da se bomo hitreje razvili. Če sem še pred kratkim ocenjeval, da bomo evropsko raven dosegli v desetih letih, sem zdaj bolj optimističen. Res je, imamo težavo, da so v vseh večjih vinskih kleteh mlade trte, iz katerih je težko napraviti dobro vino, ampak tudi to se bo s časom spremenilo.
Kakšni pa so bili vinogradi, ko ste prišli v Erdevik?Po mojem gre za vinograde, ki so na najboljših legah in v najboljši kondiciji v Srbiji. To je bil eden od razlogov, da smo se sploh lotili posla in prevzeli projekt. Morda je bilo na začetku nekaj težav s predelovalnim delom, ampak smo lastnike prepričali, da je tudi ta del treba urediti. Je pa treba reči, da smo zelo hitro, tako s Chichateujem in še zlasti z Erdevikom v kratkem času, v nekaj letih, dobili visoke ocene tako pri Parkerju kot Sucklingu in Decanterju. Vina prodajamo v 30 različnih držav, lahko jih dobite v več kot sto restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. To so številke, ki jih nima nobena vinska klet na Balkanu. Zelo pomemben pogoj, da boste pridelali dobro vino, je ta, da od prodaje vina tudi živite. Mi živimo od pridelave in prodaje vina. Ne smemo si privoščiti napake. In to je po mojem največja skrivnost uspeha.
Zanimiva je vaša življenjska pot. Rojeni ste v Gruziji, kjer se je menda rodilo vino …Rojen sem leta 1977 v eni najstarejših evropskih rodbin, v Jugoslavijo sem prišel leta 1987, ko se je mama poročila z Jugoslovanom. Takrat je bilo tu najlepše, Ante Marković in najboljša glasba. Pred 15 leti sem se začel ukvarjati z vinom. V tem času smo se veliko učili in potovali ter predvsem poslušali. Z enim samim ciljem: napraviti najboljšo regionalno vinsko klet. Seveda pa časa ne moremo premagati, potrebujemo ga, da se vinogradi razvijejo v polni zrelosti. Počasi že dobivamo priznanja ...
Kako bi imenoval svoje delo? Ste enolog?Ne.
Vinar?Niti to. Kar koli bom rekel, ne drži povsem. Lastnik kleti, prodajalec, direktor … Nič od tega in hkrati vse to. Popoldne popravljam traktorje, zvečer predavam o modernih vinih v Hyattu.