Ko si nogometni trener v Mariboru, je za preživetje potrebno dvoje: lovorike in dobre predstave v Evropi. Radovan Karanović se lahko pohvali, da je v Ljudski vrt po treh sušnih letih vrnil državni naslov, ali bo podobno uspešen tudi v Evropi in se četrtič v klubski zgodovini uvrstil v skupinski del lige prvakov ali prav tako četrtič evropske lige, pa bodo pokazali poletni meseci. Časa za proslavljanje že 16. naslova slovenskega prvaka ne bo veliko, treba bo pošteno zavihati rokave, da bo klub resnično konkurenčen v Evropi, kar pa je vse prej kot lahka naloga.
V Drvarju v tedanji še skupni državi Jugoslaviji rojeni 53-letni strokovnjak si bo za večno zapomnil 23. september 2021, ko mu je športni direktor Marko Šuler v roke predal dirigentsko palico, potem ko se zgodba s Simonom Rožmanom ni izšla po željah. Po devetih krogih je Maribor zasedal skromno šesto mesto. Njegova vez z Mariborom je bila dolga, saj je 11 let treniral mladinske selekcije, večina pa je pričakovala, da bo na klopi sedel le nekaj krogov, dokler v klubu ne najdejo drugega, stalnega trenerja. Omenjala sta se Miran Srebrnič, ki je Gorico nedavno znova pripeljal v prvo ligo, in pa Hrvat Mario Cvitanović. Toda Karanović je presenetil vse, status začasnega trenerja pa se je decembra lani spremenil v stalnega trenerja. Šuler namreč ni mogel spregledati, da je bil Maribor jesenski prvak, izkupiček Karanovića pa osem zmag, dva remija in le en poraz.
Igralci spoštujejo njegov način dela
»Najbolj mi je odleglo, ko smo postali jesenski prvaki in ko smo dosegli pomembne zmage. Vsaka tekma je bila na nož, vsaka je bila na neki način odločilna, čeprav je to šele prvi del prvenstva,« je takrat za Večer strnil misli trener, ki se lahko pohvali z licenco Uefa pro, v svoji karieri pa je deloval tudi v Beltincih in Krškem. Maribor je dolgo čakal »pravega« trenerja, pa čeprav so se v klubu zvrstila zveneča ime, kot so Sergej Jakirović (z Zrinjskim je letos postal državni prvak), Mauro Camoranesi (pred 16 leti je bil kot igralec z Italijo svetovni prvak), Saša Gajser (večni pomočnik) in že omenjeni Simon Rožman. Je prav Karanović novi Darko Milanič? Izolan, ki je klubu zagotovil 12 lovorik, za nameček pa bil uspešen tudi v Evropi. »Izidi so zgovorni, dileme ni bilo. Karanoviću je uspelo Maribor vrniti na pravo pot, dosegel je, da mu igralci sledijo. Razlika je najbolj opazna na igrišču in zgodbo nadaljujemo skupaj. Ekipa, ki ni veliko spremenjena, je pred meseci kazala popolnoma drugačen obraz, kot ga kaže trenutno,« je v prid novemu trenerju govoril Marko Šuler.
Velja za človeka, ki je tih in skromen, nerad se izpostavlja v javnosti, z nasmeškom na obrazu preseneti šele tedaj, ko so njegovi varovanci uspešni na zelenici. »Na treningu opazujem vsakega posameznika. Želim biti pravičen do njih. Igralci spoštujejo moj način dela. V kadru je 22 nogometašev in zelo pomembno je, da trener realno gleda na stvar. Nekateri fantje, ki so sedeli na klopi, so kasneje dobili priložnost. S svojim delom so me prisilili, da sem jih poslal v igro,« je pojasnjeval trener, ki ima ob slovenskem še srbsko državljanstvo. Nekateri analitiki pravijo, da ga spremlja sreča. Če je treba, nogometaše po slabi tekmi zaščiti in prevzame odgovornost nase. Njegove izkušnje so razmeroma skromne, sploh kar zadeva Evropo. Tudi med njegovimi varovanci je veliko mladih, še neizkušenih fantov. »Ekipa je razmeroma mlada, veliko igralcev nima kilometrine, da bi se kosali s pritiskom Maribora. Postati smo morali kompaktni, enotni v naših ciljih in željah,« se je poti do uspeha hitro zavedel možakar, čigar rokopis je formacija 4-2-3-1, ki mu je po strokovni plati najbližje. To, da je že deloval v klubu, je bila njegova velika prednost, saj je večino igralcev poznal, zato je na zimskih pripravah v Beleku naredil načrt, kako iz njih narediti bojevnike, ki bodo verjeli, da so lahko s skupnimi močmi državni prvaki. Ni skrivnost, da so si nogometaši značajsko različni, nekateri so karakterno tudi bolj zahtevni. »Že v igralski karieri sem imel dostikrat zahtevno slačilnico, za soigralce pa zahtevne karakterje. Ko to preživiš, znaš to uporabiti tudi kot trener, kar mi je ogromno pomagalo v slačilnici Maribora. Že od prvega dne dalje sem skušal s fanti priti na ljudski način sodelovanja.«
Če izgubiš tekmo, ni miru
Biti trener v Mariboru je za slovenske razmere nekaj posebnega, tudi zato, ker je klub ves čas pod drobnogledom zvestih navijačev. Zato ni čudno, da ima Maribor v Sloveniji na domačih tekmah največjo podporo Viol. »Čutiti moraš dušo kluba. Mislim, da jo zaradi prejšnjega dela čutim odlično. Že kot trener v mladinski šoli sem spoznal, kako funkcionira Maribor. Zaradi tega mi je bilo lažje. Trenerjem in igralcem ni lahko. V nasprotju s kakšnim drugim mestom te tukaj, ko prideš na ulico, ljudje prepoznajo, ti dajo pomen. Najpomembnejše je, da točno veš, kaj se bo zgodilo, če izgubiš tekmo, dve ali tri. Takrat ni miru,« se zaveda zahtevnosti svojega dela v klubu, katerega edino vodilo so zmage. Nič čudnega, zaradi uspešnih evropskih nastopov je Maribor danes tudi globalno bolj prepoznaven klub, edini v Sloveniji. Ko mu je novinarski kolega pred časom dejal, da ga noče primerjati s slovitim trenerjem Alexom Fergusonom, da bi pa lahko bil mariborski Hansi Flick (trenutni selektor nemške reprezentance, z Bayernom pa leta 2020 evropski prvak), je odgovoril: »Če bomo prvaki, bom pa mogoče to res postal (smeh). Visoke cilje imam, želim jih prenesti na ekipo, po drugi strani pa dobro vem, kaj v Mariboru pomeni, če nisi prvak.« Misija številka ena je uresničena, številka dve bo uresničljiva veliko težje. Ne bo pa misija nemogoče.
