Intervju: Klara Debeljak, strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije: Dolgoročni vplivi koronakrize se bodo šele pokazali

V času epidemije se je socialna izključenost ljudi potencirala, opozarja Debeljakova: »V stiku smo bili s številnimi starimi ljudmi, ki so ostali izolirani v svojih domovih, oddaljenimi svojci ali znanci, ki so bili v skrbeh za svoje bližnje, z ljudmi, ki so ostali na čakanju ali brez tako nujno potrebnega honorarnega dela.«

'Prednost' koronasituacije je bila le v tem, da je vseobsegajoča. Ni prizadela le revnih ali le premožnih, gre za kolektivno izkušnjo, ki pa se bo pri vsakem posamezniku odražala drugače. Ne glede na to je bil bistveno bolj prizadet nekdo, ki si na primer ni mogel privoščiti nakupa večje zaloge hrane ali pa dostave na dom. Življenjski slog večine prebivalcev Slovenije je med epidemijo sicer morda zahteval manj finančnih sredstev kot sicer, a to je bilo le zatišje pred nevihto. Sedaj se bodo pokazali tudi dolgoročni vplivi.

Le na Rdeči križ Ljubljana je že pred epidemijo na teden prišlo po humanitarno materialno pomoč od 200 do 300 predstavnikov gospodinjstev. V času epidemije se je povečalo število ljudi, ki so se na nas obrnili prvič, vsak dan je bilo vsaj nekaj takih. V odstotkih trenutno še težko govorimo, a se zavedamo, da se bo število ljudi še povečalo. Sprva ljudje črpajo notranje vire ali si od koga izposodijo nujna sredstva. Humanitarne organizacije običajno nismo prva oblika pomoči, marsikdo do nas pride šele takrat, ko vse drugo odpove, a takrat je tudi toliko težje pomagati. Se pa zavedamo, da je odločitev, da boš za pomoč zaprosil, vedno težka. V času epidemije smo vzpostavili stik z več starejšimi ljudmi, ki bodo pomoč in podporo potrebovali še naprej.

Stiske so večplastne. Ljudje običajno doživijo največje takrat, ko so že izčrpali druge vire, zato se obrnejo še na nas. Starejša gospa, ki smo ji v času epidemije dostavljali brezplačna topla kosila, je odkrito povedala, da pri hrani lahko »prišpara«, a položnice je treba plačati. Zato raje je manj. To je zaskrbljujoča slika.

Kot Rdeči križ delujemo na več ravneh – z zagotavljanjem neposredne materialne pomoči najbolj ogroženim, s posredovanjem relevantnih informacij in podporo ljudem pri urejanju življenjskih situacij, ki so postale v času epidemije res kompleksne, in tudi s psihosocialno podporo.

Marsikomu lahko pomagamo že s prehranskim paketom, razpolagamo tudi z večjo količino rabljenih oblačil in obutve. Z materialno in denarno humanitarno pomočjo sicer blažimo posledice revščine, materialne ogroženosti, a pomembno je tudi, da s človekom vzpostavljamo stik in odnos, mu omogočimo celostno podporo za doseganje sprememb. Pri tem se povezujemo tudi z drugimi organizacijami. Sočasno pa se morajo zgoditi še spremembe na sistemski ravni. Pri tem gre za maraton, ne za sprint.

Revščina se bo zagotovo povečala med skupinami ljudi, ki so zaradi epidemije neposredno finančno prizadeti. Izguba služb in izpad dohodka sta realnost marsikatere družine ali posameznika, še bolj pa bodo ali so prizadeti tisti, ki so z minimalnimi dohodki ali prekarnimi zaposlitvami že pred tem komaj shajali skozi mesec. Epidemija je bila le kaplja čez rob. Četudi so se ukrepi sprostili in je občutiti 'normalizacijo', se bodo posledice pokazale šele čez čas.

V času epidemije smo bili na terenu, med ljudmi, tako na našem območnem združenju kot prostovoljke in prostovoljci Rdečega križa po vsej Sloveniji. Na potrebe ljudi smo proaktivno odgovarjali, prilagajali oblike pomoči. Ljudem smo na domove dostavljali hrano, tople obroke, nujna zdravila, posredovali pri nujnih prevozih. Na Rdečem križu Ljubljana smo na novo razvili program učne pomoči na daljavo in vzpostavili dežurno telefonsko linijo za psihosocialno podporo. Oba programa sta še vedno aktivna in bomo z njima nadaljevali v prihodnosti.

Odziv ljudi, ki želijo pomagati, je bil izjemen, saj se je od začetka epidemije le na Rdeči križ Ljubljana prijavilo prek 400 novih prostovoljk in prostovoljcev, hvala vsem! Zaradi čim manjšega širjenja socialnega kroga smo vključili le del vseh, a vseeno odzvanja močno sporočilo, da smo si ljudje pripravljeni med seboj pomagati.

Le na območju Ljubljane, smo domove ljudi v tem mesecu in pol obiskali več kot 700-krat. Potrebe po prostovoljcih so se v tem okviru vsekakor povečale. Veliko naših prostovoljk in prostovoljcev, ki sicer delujejo v lokalnih skupnostih, tudi samih zaradi starosti ali kroničnih bolezni spada v teh izrednih razmerah med bolj ranljive, zato se niso mogli aktivirati na terenu. Ne glede na to so predstavljali pomemben vir informacij o tem, kdo bi v lokalnem okolju še posebej potreboval pomoč, bili so v telefonskem stiku z najbolj ogroženimi. Povsem na novo postavljati mrežo pomoči bi bilo nemogoče, oprli smo se na že predhodno vključene prostovoljce, pridobili pa smo tudi številne nove.

V času epidemije so bili odzivni tudi donatorji – številni so se odzvali in pomagali, da smo lažje pomagali ljudem. Kot Rdeči križ delujemo v sistemu civilne zaščite, še pred razglasitvijo epidemije smo tesno sodelovali in se usklajevali, da smo pravočasno zagotovili podporo tam, kjer je bilo potrebno.

Ob intenzivnem delu za neposredno pomoč ljudem včasih težko pozorno spremljamo vse aktivnosti in ukrepe, ki jih izvaja država, zato se do tega vprašanja ne morem povsem opredeliti. V praksi pa bomo zaznali vse posledice (ne)uspeha ukrepov. Skrbijo nas predvsem ljudje s prekarnimi zaposlitvami, enkratni zneski pomoči vsekakor ne pokrijejo osnovnih potreb ljudi, ki so se zaradi nastale situacije znašli v resnični stiski. Ukrepi so le začasni, sprememba statusa pa bo trajna ali pa bo trajala zagotovo dalj časa, saj se razmere ne bodo uredile v enem ali dveh mesecih. V okviru Rdečega križa Ljubljana v sodelovanju s kulturniki poteka humanitarna akcija solidarni #skulturo, ki se odziva na kritičen položaj kulturnih delavk in delavcev. Z zbranimi sredstvi pomagamo tistim, ki so zaradi epidemije ostali brez dohodka. Stiske ljudi so velike, a marsikdo ne izpolni pogojev za dodelitev državne pomoči.

Turistični boni so za posameznike in družine vsekakor lepa možnost, da ugodneje načrtujejo svoj dopust ali oddih. Dobrodošla je tudi možnost, da se boni uporabijo v več ločenih terminih ali nastanitvenih kapacitetah.

Vsekakor pa je upravičen dvom, ali bodo najbolj ogroženi turistične bone lahko dejansko unovčili. Nekatere družine, ki imajo proračun že tako minimiziran, se bodo težko odločile za to možnost, marsikoga pa bo dopust v stisko spravil kasneje, ko se bo zavedel, da je presegel svoje finančne zmožnosti.

Prav tako vidimo velike omejitve pri ljudeh, ki živijo na socialnem robu, imajo težave v duševnem zdravju in se v družbi preprosto ne znajdejo. Še ena velika skupina, kjer bodo turistični boni ostali neunovčeni, pa so starejši. Marsikdo si želi iti na morje, a kako to realizirati, je drugo vprašanje.

Vsekakor bo potrebna podpora, da ne bodo posamezniki iz najbolj ranljivih skupin izključeni iz tega državnega ukrepa. V okviru Rdečega križa Ljubljana pripravljamo letovanje za socialno ogrožene starejše na Debelem rtiču, ki ga bomo dofinancirali, saj si marsikdo težko privošči tudi 50 evrov doplačila. Raje ne gre. Sofinancirano letovanje bomo omogočili tudi družinam z otroki, ki imajo kompleksno življenjsko situacijo. Sedaj ga organiziramo že tretje leto, družinam omogočimo tudi prevoz in program, dosedanje izkušnje so res navdihujoče. Marsikdo dobi moč in dodatno energijo, da se sooči s težkim vsakdanom, ki ga čaka doma. Na tem mestu vabimo donatorje, da nam priskočijo na pomoč, da bomo lahko s seboj popeljali čim več starih ljudi in družin.

Dejanja solidarnosti so bila v času epidemije številna. Kot humanitarna organizacija lahko naslovimo marsikateri izziv, pomagamo ljudem in jim olajšamo življenje. Toda brez medsosedske in medgeneracijske pomoči bi bilo bistveno težje, saj bi mnoge stiske ostale za štirimi zidovi. Resnično pomembno je, da se vsak človek ozre okoli sebe in naredi kaj, kar lahko svet spremeni na bolje.