Peter Florjančič je bil eden tistih, za katere se je zdelo, da bodo živeli večno. Čeprav ga je od tega, da doseže stotico, ločilo le še nekaj let, je na dan, ko sva se srečala v njegovem drugem domu, sobi hotela Kompas na Bledu, izvajal prave otroške vragolije. Telovadil je na postelji, ki jo je s svojo iznajdbo spremenil v pravo malo telovadnico, kazal fotografije zvezd, s katerimi se je družil v svojih najbolj norih časih, in z iskrami v očeh opisoval najnovejšo iznajdbo – večnamensko servieto. Kako dolgo življenje je imela njegova servieta, za katero je prototip izdelal v le nekaj minutah, mi ni znano, je pa od konca tega tedna jasno, da Florjančič ne bo živel večno. Prerokba iz kavne usedline, ki mu jo je na blejskem gradu povedal butler Ali, se je izkazala za resnično. Butler je Florjančiču napovedal, da bo živel toliko let, kolikor je stopnic na Blejskem otoku, kar bi moralo pomeniti 99, ko so pozneje pod vodo odkrili še dve stopnici, pa je bilo Florjančiču namenjeno 101 leto. Toliko jih je tudi dočakal.
Izumi in avtomobili
Ravno toliko, če ne še bolj kot njegova starost, je impresivno tudi število izumov, ki jih je patentiral. Na koncu se jih je nabralo okoli 400, od katerih jih je do proizvodnje prišlo 43. Pa ne nekih brezveznih. Izumil je denimo plastične okvirčke za diapozitive, ki jih je pred digitalizacijo na veliko uporabljal ves svet, razpršilo za parfum, brez katerega si nanašanja parfuma ne moremo predstavljati, stroj za brizganje plastike, vžigalnik s stranskim prižiganjem in patent za statve, s katerim je kariero inovatorja tudi zares začel. Nekateri izumi, kot je avtomobilska zračna blazina ali plastična zadrga, ki jo je iznašel že leta 1948, so prišli prezgodaj ali pa zanje ni bilo primernega materiala in so jih pozneje izpolnili drugi, nekateri izumi, kot je bila zložljiva postelja za pse, pa so zaživeli bolj v senci.
Število njegovih patentov Florjančiču ni kaj dosti pomenilo, prav tako ne medalje zanje. »Patent je vreden šele, ko greste po Parizu in vidite svoj izdelek,« mi je rekel, prav tako pa, kot je dodal, nikoli ne bi bil tako nor, da bi za en izum zastavil vse, kar ima. Treba je imeti trg in treba je imeti investitorje, je trdil in to dokazoval tudi na lastnem primeru, saj je vedno našel investitorje ali sponzorje, med katerimi je bil celo egiptovski kralj Faruk, ki je financiral nastanek razpršilca za parfum. Faruk pa Florjančiču ni dal samo denarja za razvoj izuma, ampak tudi najljubšega od 43 avtomobilov, ki so se zvrstili v njegovem življenju. »Faruk me je vprašal, kaj hočem za rojstni dan, in sem v šali rekel, da astona martina. Na moj rojstni dan je bil tam, zavit v celofan in s pentljo. Kako sem se vozil z njim! Samo zavrl sem in odprl vrata, pa je že bila notri lepa ženska,« se je spominjal pri svojih 93 letih.
»Denar ni vreden nič, če ga ne zapravite«
Florjančič v finančnem smislu ni bil nepremišljen inovator, po drugi strani pa je bil tudi daleč od pregovorno skopih Gorenjcev, med katere bi moral spadati glede na to, da je bil rojen na Bledu. A očitno je na Bledu, čeprav se je pozneje tja vrnil (in to obžaloval), ostal premalo časa, da bi se gorenjske karakteristike zares vtisnile vanj. Med drugo svetovno vojno jo je prek Avstrije, kjer je v Kitzbühelu uprizoril svojo smrt, popihal v Švico, nato pa se skupaj z ženo Vereno, ki jo je spoznal v Zürichu in je ostala z njim vse do njene smrti, leta 1950 preselil v Monte Carlo. Sledilo je 13 norih let izumov, hedonizma in mondene družbe, ki jih je nadaljeval tudi v Monaku, Avstriji, Švici, Italiji in Nemčiji, kjer je večinoma živel po hotelih in si nabral izkušenj za sto življenj, ne samo za sto let. Igral je ob Marlene Dietrich v filmu Noč v Monte Carlu, se družil s Coco Chanel, spoznaval kralje in milijonarje, trikrat pa je milijonar postal tudi sam, čeprav je potem tudi trikrat bankrotiral, češ, »denar ni vreden nič, če ga ne zapravite. Če ga imate v nogavicah, vam ne koristi nič, če ga zapravite, pa imate konjunkturo.«
Po tem motu je deloval vse do konca, ki ga je, potem ko so ga novi lastniki izselili iz blejskega hotela Kompas, dočakal v radovljiškem domu starostnikov. Če bi bilo po njegovem, bi se ta konec zgodil v Firencah, v Toskani, »kjer znajo živeti, dobro jesti«, tako pa je upošteval mamino željo, da pride umret na Bled, in se vrnil v Slovenijo, od katere morda res ni veliko dobil, ji je pa zato ogromno dal.
