Na Odprti strani Dnevnika sem med drugim 17. marca zapisal: »Kolikor že smo jezni na oblast, se odpovejmo tudi uličnim protestom, seveda če sama oblast ne bo postala hujša od virusa.« Naj spomnim, da protestov takrat še ni bilo, začeli so se dober poldrugi mesec kasneje, čeprav se je vonj po njih že širil.
Premier je nadaljeval svojo politiko, ne oziraje se na sicer skromne, bojazljive, komaj slišne opazke pridruženih koalicijskih partnerjev DeSUS in SMC, da so se bili dogovorili, da se vlada ne bo šla ideoloških potez. Po medijih in zlasti RTV sta bila napadena še tožilstvo in sodstvo ter, kaplja čez rob, zgodili so se sporni nakupi zaščitne zdravstvene opreme, pri katerih je marsikdo krepko zaslužil. Ljudje so množično spoznali, da postaja huje kot s covidom-19, šli so na ulice in trge ter začeli so se petkovi protivladni protesti, najprej s kolesi, nato peš, z udarnimi slogani in transparenti, a taki, da policija z njimi ni imela veliko dela, razen ko si ga je sama naložila (ograjevanje javnih površin, ustvarjanje umetnih varovanih con in fizično odnašanje protestnikov, ki so preskočili ograde in brali ustavo). Smešno, da so ocenjevalci kriznih razmer in dejavnikov tveganja čez noč ugotovili, da ti protesti niso nevarni za javni red in mir in so po osrednji proslavi dneva državnosti na Kongresnem trgu ograje izginile. No, zamenjali so jih provladni »rumeni jopiči«. Namen provokacije je bil več kot očiten, a protestniki, od sedem do deset tisoč jih je bilo, so tej skupinici nekaj desetin janševcev preprosto obrnili hrbet in do nasilja ni prišlo. Sicer je bil vmes kordon specialcev.
Čemu ta rezime, se bodo spraševali bralci prispevka. Saj vse že vemo. Zato, ker sem zadnjič v oddaji Odkrito na 3. programu RTV Slovenija sledil daljšemu intervjuju s šefinjo DeSUS Pivčevo, ki ga je vodil pater-patron tega programa Igor Pirkovič. Vprašal jo je, tako da ji je odgovor polagal v usta, kaj si misli o petkovih protestih – zanj nič več kot le »sistematično tedensko kršenje odloka o omejitvi zbiranja« – in ali meni, da so vzkliki »dol z diktaturo« upravičeni? »Diktatura naj bi vladala v Sloveniji,« je razpredal, »pri čemer nekdo mirno pride in zmoti državno proslavo, na stopnicah frančiškanske cerkve pa pojejo Bella Ciao. Vladata v Sloveniji diktatura in cenzura?« (…) »Daleč od tega!« bi na kratko strnili odgovor Pivčeve. No, tako kot pri intervjujih Jožeta Možine tudi pri Pirkovičevih ni zaslediti niti kančka profesionalne nepristranskosti. Čisti provladni PR in bašta! Pa vendarle zaseda glavni prostor v 3. programu TV Slovenija, to je parlamentarnem programu, kjer bi dejansko morale vladati novinarska neopredeljenost, uravnoteženost, nepristranskost. Predstavnikom trenutne koalicije prijazna vprašanja in sugerirani odgovori, do opozicijskih pa prava tečnoba. Sicer pa, kar me je najbolj zbodlo v Pirkovičevem pogledu na proteste, je njegov odnos do pesmi Bella Ciao. Ne vem, ali jo je tudi on pel, ko je bil mlad, ko je prisegal, tako kot Janša in velika večina njegovih privržencev, na Titovo Jugoslavijo in socializem, a moral bi vedeti, da ne gre za nekaj bogoskrunskega, temveč za svetovno znano in spoštovano borbeno, partizansko pesem, ki jo pojejo antifašisti po vsem svetu in ki je uglasbeni simbol, himna odpora proti fašizmu in nacizmu. Je tudi v mnogih repertoarjih zborovskega petja in celo Rudi Bučar jo enkratno interpretira. Dajte, gospod Pirkovič, malo poslušati tudi druge, ne samo Janše in samega sebe.
Aurelio Juri, Koper