Vadila sva samo med poukom, med odmori ni bilo časa. Če sem iskren, kaj veliko sploh nisva vadila, vse skupaj sva vzela za zabavo in razvedrilo. To je bil spontan in predrzen izziv najstnikov z zanimanjem za televizijo in imitacijo, sam sem bil namreč že od otroštva dalje velik oboževalec Radia Ga Ga. Iz teh petih minut zabave se je potem razvilo vse najino nadaljnje delo.
Ste že kot otrok imeli talent za imitacije?Sem in že takrat sem veliko imitiral. To me je zelo zanimalo.
Je talent osnovni pogoj za imitacije ali se lahko vsega tega priučimo?Obstajajo imitatorji imitacij, tistih, ki sami ustvarijo like, ki jih dejansko začutijo, pa ni veliko.
Kaj je torej treba imeti? Zelo dober posluh?Dobro je treba slišati različne odtenke, obenem pa je treba razumeti in začutiti značaj tistega, ki ga imitiraš. Odprt moraš biti do tega, da zlezeš v njegov svet.
Kakšen je postopek nastanka lika? Preučite osebo, pogledate kak njen posnetek?Ničesar ne seciram. Nekateri vadijo pred ogledalom, sam tega nisem nikoli počel. Nekdo mi pade v oči, če se mi zdi zanimiv, potem poudarim kakšno njegovo karakterno značilnost, morda potezo, način govora, posebnost. Delam od znotraj, ne od zunaj. Imitacija nastane, osebe ne preučujem. Se mi mora zdeti pa že v osnovi zanimiva, sicer je ne bi izbral. Imitacijo in lik skušam narediti simpatično, pozitivno, najpomembnejša pa je duhovitost, da se ljudje smejijo.
Se lahko lik »rodi« z danes na jutri?Seveda. Veliko mojih je nastalo spontano, celo med samo oddajo. Radio Ga Ga poteka v živo, glava takrat dela drugače, postopek pospeši tudi adrenalin. Če bi o vsaki imitaciji na dolgo in široko razmišljal, ne bi nikamor prišel. Podobno je v oddaji Kaj dogaja?, v kateri z Igorjem Bračičem že skoraj dve sezoni tedensko ustvarjava glasbene imitacije. Vendarle pa ni tako enostavno, kot je morda videti na prvi pogled.
Meni nič od tega ne deluje enostavno.No, ampak če bi neprestano razmišljal o tem, se spuščal v podrobnosti, tega ne bi mogla speljati. Treba se je prepustiti in nekaj narediti.
Mislila sem, da je razlika med imitacijami za radio in Malo teraso ravno v času, ki ga imate na voljo za pripravo. Da gre pri prvih za improvizacijo, pri drugih niti ne.Ampak za ustvarjanje nove imitacije iz tedna v teden, in to ob vsem drugem delu, vendarle ni veliko časa. Ideja je lahko še tako dobra, besedilo vrhunsko, a če imitacija ni dobra, pokvari vse. Izvajalcu moram zlesti pod kožo, ne morem pa si privoščiti dolgotrajnega študija lika. Moraš biti kot plastelin, se »prilepiti« na glas, na gibe. Za moje pojme so nekatere od imitacij presenetljivo dobre, še sam sem začuden nad njimi.
Kako dolgo traja, da pridete od ideje do izvedbe? Tri ure, tri dni?Treh dni dela za eno glasbeno točko, ki jo je treba narediti vsak teden, si ne moremo privoščiti, saj za to ob obilici drugega dela ni časa.
Dobro. Igor vam torej pošlje besedilo, vi ga preberete, pogledate izvirnik in potem posnamete točko?Hja, če tako opišete, zveni narejeno z levo roko. Sploh ni pomembno, kakšen je proces, neke stvari morajo občinstvu ostati skrite, pomembno je, da ga nasmejimo. Za vsako imitacijo sem potreboval 15 let profesionalnega dela v Radiu Ga Ga in drugod. Ne treh ur, ne treh dni, ampak 15 let!
Kako pomemben je Radio Ga Ga za vašo kariero? S Sašem Hribarjem ste začeli sodelovati kot 17-letnik. Ste čutili kaj strahospoštovanja?Ogromno. Gledal sem ga kot boga.
Še danes?Kot prvi dan. Malce pretiravam. Še vedno se mu nasmejim iz vsega srca, neizmerno duhovit je. Iščem stvari, ki se jih lahko od njega naučim. Je odličen mentor, bil bi tudi izjemen pedagog. Enako Jonas Žnidaršič. Nasveti, ki jih ponujata, so koristni. Ognju želje in zagnanosti dajeta zrak.
Se imate med snemanjem Radia Ga Ga res tako fino, kot je videti? Tu in tam kdo od smeha pade celo pod mizo.Včasih je bilo še huje. V mojih začetkih smo oddajo delali Hribar, Jure Mastnak, Marjan Šarec, Jure Godler in jaz. Po nekaj letih smo bili tako utečeni, da so bila to zame zlata leta oddaje. Morda je bilo prelepo, predobro. Nekateri so potem odšli, prišli so novi glasovi, ki se verjetno, ker sem starejši in bolj izkušen, danes učijo od mene. Je pa še danes v studiu ogromno smeha.
Tudi na račun nekdanjega kolega Marjana Šarca, ki ga imitira Aleksander Pozvek? Se je predsednik vlade odzval na lik?Je. V tem je delal, ve, za kaj gre. Sploh pa je to tudi reklama zanj. Prepričan sem, da mu je všeč. Decembra lani je vso ekipo povabil na kosilo v vladno palačo, kjer smo se hudo zabavali. Marjan, ki ima odličen smisel za humor, je imitiral politike, tako domače kot tuje, ki ga obkrožajo. Zelo zabavno in sproščujoče.
Ste kdaj dobili negativen odziv na katero od imitacij?Običajno jih pozdravljajo. Milan Kučan mi je dal vedeti, da je opazil mojo imitacijo in da je zadovoljen, Zvezdana Mlakar me je povabila v svojo oddajo. Če bi kdo imitiral mene, bi si to vzel za čast, saj bi pomenilo, da je nekdo opazil moj značaj in energijo.
Na račun katere imitacije ste dobili največ pohval?Veliko za Jožeta Potrebuješa, tudi on me je pohvalil. Izjemno uživam v Dimitriju Ruplu, v oddaji Znan obraz ima svoj glas pa je največji aplavz požela Svetlana Makarovič, s katero sodelujem v njeni predstavi. Povsem sem »padel noter« v ta lik, z njim lahko ustvarjam humor, ki mi je blizu. Všeč mi je, če sem lahko brez dlake na jeziku.
Bili ste zmagovalec tretje sezone oddaje Znan obraz ima svoj glas, danes ste v vlogi učitelja igre. Na kateri strani je bolj zabavno?
Uživam v obeh vlogah. Kot tekmovalec se v sezoni posvetiš 12 likom, kot učitelj skoraj stotim, kar zahteva veliko več časa in priprav. Kot tekmovalec imaš občutek, da vsi delajo samo zate, si kot »bubreg v loju«. Sem pa v oddajo vložil ogromno energije, v liku sem ostal tudi po pevski točki. Tudi za to je bilo potrebnih več let izkušenj, bila sta pravi trenutek in format, da pokažem vse, kar znam. To je bila zame velika odskočna deska.
Za katero glasbeno točko v Mali terasi pa ste dobili največ pohval?Nekaj se nam jih je res dobro posrečilo. Z Igorjem sva se dobro ujela, umiram od smeha, ko ga gledam, kaj počne poleg mene. Eno zabavnejših je bilo snemanje točke pred Evrovizijo, ko smo naredili parodijo na Štajersko vardo v izvedbi Zale in Gašperja. Večkrat smo ponavljali vajo, ker ob pogledu na Igorja, torej resnega Gašperja, nisem mogel zadržati smeha. Odlične odzive smo dobili še na odpis Jankovićevih 29 milijonov, o čemer je pel Mile Kitić, pa tudi na propad Adrie v izvedbi Wernerja. Igor je odličen tekstopisec, sam sem dober v pevskih imitacijah. Prepoznali so, v čem sva dobra.
Odzivi na pesem Mladija Smolarja o Žanu Mahniču so različni, od pohval do očitkov, da sta si z Igorjem Bračičem dovolila preveč, ko sta uporabila rimo drekec – Janšev kekec. Ste s tokratnim skečem prestopili mejo?
Nismo.
Občutek je, da se večkrat lotite desno usmerjenih politikov. Bi kakšno takšno pesem ustvarili oziroma zapeli tudi na račun nekoga z levega spektra?Če sta gospod Zoran Janković in gospod Marjan Šarec desno usmerjena politika, imate pravi občutek.
