V državljanski vojni uničeno mesto je izginilo iz središča mednarodne pozornosti, ko so režimske sile Bašarja al Asada jeseni 2016 upornike prisilile k umiku in prevzele nadzor nad njim. Da se v njem obnavlja življenje, je zanimalo malokoga, saj živimo v času, ko morajo udarne novice spremljati lokve krvi ali vsaj kančki seksa in drog. A 44-letnemu Mohamadu Aldžalilu je medijsko pozornost nepričakovano zagotovila srčnost, ki je ob umirajočih civilistih in še zlasti otrocih za mnoge upravičeno spregledana. BBC je tako pred tremi leti poročal o »mačjem človeku« iz Alepa, ki je v obleganem mestu skrbel za okoli 170 zapuščenih muckov, dokler ni njegovega zavetišča zrušila granata in je večino usmrtil bojni plin. Ob prihodu režimskih sil se je iz Alepa umaknil s šestimi preživelimi mačkami, vanj pa se vrnil z novim mačjim prijateljem Eduardom iz začasnega eksila v Turčiji in po njem poimenoval novo zavetišče; ta zahvaljujoč donacijam z vsega sveta nudi tudi zatočišče vse več otrokom, ki so v osem let trajajoči državljanski vojni ostali brez staršev ali skrbnikov. Danes gleda na svet okoli sebe iz mačjega zornega kota. Za spopade so zanj odgovorne vse vanje vpletene strani, svojo vlogo v obnovi Alepa pa prepoznava v tem, da ostane na svojem ozemlju in stori tisto, za kar se je čutil poklicanega že kot otrok pred izbruhom vojne: poskrbeti za nemočne, mačke, otroke in vse druge.
Mačji človek iz Alepa
So zgodbe, ki polnijo medije vsakodnevno, so druge, ki neupravičeno presahnejo, in so tretje, ki jih radi označimo za čas kislih kumaric, a nas vseeno ganejo. V sirskem Alepu so se pisale vse.
Štiriinštiridesetletni Mohamad Aldžalil v razrušenem Alepu skrbi za nemočne otroke in mačke.
