Rudolf Spielmann, zadnji vitez kraljevega gambita

Rudolf je bil rojen leta 1883 na Dunaju. Kot otrok je bil odličen v šahu, ki se ga je resno lotil po končanem študiju prava. Sprva so se lepe zmage izmenjevale s porazi. Njegov kombinatorni slog je bil preveč tvegan za velike mojstre. Leta 1909 je prvič uspel s tretjim mestom v Sankt Peterburgu. Leta 1912 je zmagal na tematskem turnirju v Opatiji, kjer je bil obvezen Kraljev gambit. Vse življenje se je vračal k tej stari otvoritvi, ki mu je bila pisana na kožo. Z zmagami v Budimpešti, na Dunaju in v Badnu tik pred veliko vojno se je učvrstil med elitno deseterico, a je bil še previhrav za najvišje domete. Nato je šahovnico za nekaj let zamenjal za vojaško suknjo monarhije.

Po vojni so se vrhunski dosežki znova prepletali z neuspehi. Zagrizeni samec in ljubitelj piva je bil nepredvidljiv. V dvobojih je ugnal stara znanca Tartakowerja in Retija. Sredi 20. let je le umiril svoj slog in osvojil veliki turnir na Semmeringu. Leta 1927 je dobil po odpovedi Bogoljubova vabilo na turnir v New York, ki naj bi dal izzivalca svetovnemu prvaku Capablanci. Končal je šele na petem mestu, a je kmalu pokazal, da je v svetovnem vrhu: bil je tretji v Berlinu 1928 in drugi v Karlovih Varih 1929, obakrat pa premagal Kubanca. Bil je eden izbrancev, ki so več kot enkrat ugnali Capablanco, in ohranil neodločen izid z njim.

Leta so delala svoje, Rudolf pa je v Moskvi leta 1935 s petim mestom še držal korak z najboljšimi. Tega leta je napisal znamenito knjigo Umetnost žrtvovanja (Richtig Opfern), še danes klasično čtivo. Medtem pa je Dunaj postal prevroč za Spielmanna, Žida in prepričanega antinacista. Iskal je zatočišče na Nizozemskem, nato pa v Pragi. Ne za dolgo: leta 1939 se je prebil do Stockholma, a tudi tam ni več našel ne miru ne dohodkov. Lahko je le nemočno spremljal, kako njegov brat in sestre umirajo v nemških taboriščih. Naposled se je zaprl v najeto sobico in počakal na konec.