»Obletnice same po sebi niso nič posebnega, a vseeno ponujajo priložnost za premislek o prehojeni poti in sedanjem stanju,« pred jubilejnim festivalom Mladi levi meni njegova umetniška direktorica Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker. »Marsikaj od tistega, kar nas je gnalo na začetku, se je vmes spremenilo; festivalov je danes veliko več, tuja produkcija je občinstvu bolj dostopna, več je tudi mednarodnega sodelovanja in povezav. Dolga leta smo iskali in oživljali prostore za sodobno umetnost; mnogi med njimi so medtem postali uveljavljena umetniška prizorišča.«
Letos se bodo tako posvetili zlasti vprašanju trenutnega pomena ter prihodnosti festivalov, na okrogli mizi se bodo denimo posvetili povezavam med festivali in kulturnim turizmom. Poudarek bo tudi na trajnosti sodelovanj, bodisi s posameznimi umetniki ali pa okoljem; prav tako bodo poskušali pritegniti več mladega občinstva in otrok, kajti nekatere vsebine so namenjene ravno njim.
Intimno, vendar angažirano
Program letošnjega festivala, na katerem se bo od petka naprej v dobrem tednu zvrstilo približno ducat predstav, nekatere tudi po večkrat, je po besedah Koprivškove vpet med intimne in globalne zgodbe; posvetili se bodo predvsem »majhnim« osebnim usodam, ki ostajajo prezrte v luči velikih geopolitičnih premikov. Kar pa nikakor ne pomeni, da uprizoritve ne bodo angažirane; med drugim se ustvarjalci v njih lotevajo tematik, kot so spolna zloraba otrok, usode pribežnikov ali možnosti vzpostavljanja začasnih skupnosti.
Odprtje festivala bo s plesno-gledališko predstavo Zasledovalci sreče, ki je nastala v koprodukciji EnKnapGroup in Nature Theater of Oklahoma, tokrat prestavljeno v Center kulture Španski borci, kjer bo tudi tradicionalna otvoritvena zabava. »Uvodna predstava na neki način pooseblja Mlade leve – je drzna, humorna, angažirana, ponuja pa tudi preplet lokalnega in mednarodnega,« komentirajo prireditelji. Že v prvih dneh bo sledilo nekaj imen, znanih že iz preteklih let: tako se hrvaška konceptualna umetnica in koreografinja Ivana Müller na festival vrača z interaktivno predstavo Partitura, namenjeno otrokom, starim od 7 let naprej, ter njihovim staršem; obiskovalci bodo po slušalkah dobivali navodila, ki jih bodo morali izvajati. Znova prihaja tudi švicarski režiser Milo Rau, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najbolj provokativnih in »vročih« gledališčnikov v Evropi: v uprizoritvi Pet lahkih komadov na gledališko učinkovit način, vendar brez moraliziranja obravnava razvpiti primer belgijskega morilca otrok in pedofila Marca Dutrouxa. Posebno barvo daje tej boleči metafori belgijske družbe in njene kolonialne zgodovine dejstvo, da v njej nastopajo otroci.
Za konec celodnevna zabava
Spet druge predstave bodo izrazito intimistične: znani newyorški umetnik John Kelly bo predstavil avtobiografsko delo v nastajanju Čas ne črta, v katerem spregovori o generaciji, ki je skoraj v celoti pomrla zaradi aidsa, libanonska umetnica Tania El Khoury pa v 15-minutnem interaktivnem projektu Do koder me nesejo konice prstov, ki si ga je mogoče ogledati samo individualno (in s predhodno rezervacijo), obiskovalca skozi pogovor in neposreden stik sooči z glasbenikom in performerjem Baslom Zaraajem, ki ima za seboj izkušnjo begunstva. Tudi predstava Anarhija v produkciji španske zasedbe Societat Doctor Alonso predpostavlja aktivne gledalce: performerka Semolina Tomić jih pričaka v družbi desetin električnih kitar, ki so jim na voljo, od njih pa je odvisno, kakšen »red« bodo ustvarili.
Okroglo obletnico bodo še najbolj izrazito zaznamovali na zadnji dan festivala, 27. avgusta, ko bodo v Stari mestni elektrarni in okoli nje pripravili celodnevno druženje s prigrizki, pijačo, glasbeno ponudbo (kot didžeji se bodo predstavili prebivalci bližnjega azilnega doma, nastopil bo tudi FPZ Z'borke), različnimi igrami, otroci si bodo na »protestni« delavnici izdelali transparente, s katerimi bodo starše opozorili na stvari, ki jim niso všeč, na zidu okoli elektrarne pa bo zaživela instalacija oziroma poslikava umetnice Toni Soprano. Tega dne bo med drugim na sporedu še predstava Evros Walk Water 1 & 2, v kateri Daniel Wetzel, član kolektiva Rimini Protokoll, preplete zgodbe osmih pribežnikov iz Iraka, Sirije in Afganistana, ki spregovorijo o svojih nekdanjih predstavah o Evropi in tem, kako jo doživljajo zdaj. Vsi dogodki bodo tudi tokrat brezplačni, prostovoljni prispevki pa bodo seveda dobrodošli.
