Poročilo o slepih, s katerim se je John Malkovich sinoči predstavil v Ljubljani, je projekt, ki sta ga pred približno štirimi leti pripravila s pianistko Ksenio Kogan, tokrat pa je z njim nastopila Anastasija Terenkova.
Hibrid med klasično glasbo in gledališčem združuje glasbo nemško-ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja in prozo argentinskega romanopisca Ernesta Sabata. »Zdelo se mi je, da gre Schnittkejeva glasba lepo skupaj s Sabatovo prozo. Tako kot roman je tudi Schnittkejeva glasba močna, v njej je čutiti paranojo, obsesivno ponavljanje, pa tudi nekaj razodetja.«
Sabatov roman Grobovi in junaki, za katerega je Malkovich odkupil filmske pravice, je komentar novega, neprijetnega in nenavadnega sveta, v katerega v romanu drsi postkolonialna Argentina. A po igralčevih besedah sam Sabatovih besed raje ne bi primerjal s svetom, v katerem živimo. »Mislim, da bi bilo žaljivo do Sabata, če bi relevantnost njegovega literarnega dela iskali v svetu svetovne politike in družbenih medijev, v svetu, ki je na splošno idiotski,« je bil o stanju sveta, ki ga sicer nerad komentira, včeraj v Ljubljani precej jasen Malkovich.
Zanj je gledališče, ki je v primerjavi s filmom živa forma, podobno surfanju: »Poženeš se na svoji mali deski, hrbet obrneš proti soncu in čakaš na val. Ta val nisem jaz, ta val ni občinstvo, temveč val ustvari trk med občinstvom in materialom, ki ga uprizarjaš oziroma igraš. Če je material dober, vedno ustvari val, ne vedno ob istem času na isti točki, ampak ga. Tvoje delo je, da ta val zajahaš.«
Malkovich je v preteklosti sodeloval s španskim filmskim skladateljem Albertom Iglesiasom, morda najbolj zanimiva glasbeno-gledališka dela pa je ustvaril z dunajskim dirigentom Martinom Haselböckom. V podobnem opernogledališkem projektu z naslovom Peklenska komedija sta predstavila zgodbo o avstrijskem romanopiscu, novinarju in serijskem morilcu Jacku Unterwegerju, v predstavi Giacomove variacije pa sta življenjsko zgodbo Casanove postavila v moderno opero z Mozartovo glasbo. Njuno najnovejše delo Kar Bog mi recite: diktatorjev zadnji govor se prav tako osredotoča na patološko osebnost, in sicer na izmišljenega diktatorja, za katerega Malkovich pravi, da je mešanica Moamerja Gadafija in Sadama Huseina.
Malkovichev glas, čeprav sam trdi, da ga ne mara in da je stvar debate, ali zares zna peti, je poseben. Primeren je za igranje različnih psihološko vprašljivih osebnosti, ki jih igra tako na odru kot v filmu, na svoj poseben način pa je tudi privlačen. »Ljudje me že leta v intervjujih sprašujejo o mojem glasu, sam pa nimam pojma, zakaj.« V Guardianu so na primer zapisali, da besede vleče v rahlo orgazmičnem slogu, sam pa je svoj glas nekoč označil za dekliško različico Toma Waitsa. Kot otrok je lahko pel deški sopran, približno sto tisoč cigaret pozneje pa, kot pove sam, lahko poje le še bariton.
Tako ne preseneča, da si je kot otrok najbolj želel peti z dunajskimi dečki. »Njihovi koncerti so bili na sporedu ob nedeljah zvečer na Disneyjevem programu, in ker sem tudi sam pel, sem seveda starše ves čas spraševal, ali morda obstaja kje kakšen formular, ki ga je treba izpolniti za sodelovanje v zboru. Vsako leto sem ju vprašal, ali sta ga izpolnila in ali so se že kaj oglasili, onadva pa sta se vsako leto zlagala, da sta formular izpolnila, a da me v zboru nočejo,« je o spominih na otroštvo povedal Malkovich. Njegovo interpretacijo skladbe Hallelujah Leonarda Cohena je mogoče videti na YouTubu.
