Pri taki temperaturi med takima tekmecema, kot sta Maribor in Zrinjski, takšne tekme v kvalifikacijah za ligo prvakov skoraj morajo biti. Drama, vročina, dvoboj živcev in talentov. Od obupa do upanja – in nazaj. Rdeči karton, dve enajstmetrovki, izenačenje, zicerji, poraz, zmaga. Kotel. Blaž Slišković je sam napovedal, da kot trener ne zna igrati na izpadanje tako, da predvsem ne bi prejel gola. In govoril je resnico: res ne zna. Maribor pa se kot nosilec, ki to, ko se najpogosteje zaplete sam, že iz izkušenj ne počuti najbolje. Toda ko mu gre najtežje, se najbolje pobere. Z goloma Luke Zahovića in Marcosa Tavaresa v Ljudski vrt pred povratno tekmo, ki bo v sredo, prinašajo zmago.
To so te nepredvidljive uvodne evropske tekme vijoličastih. Visel, sopel, cincal je Maribor na svoji prvi tekmi, več kot le uvodu v sezono, zdaj ko Evropa in denar iz Nyona spet štejeta (še) več. Najprej je samozavest skušal še v Ljudskem vrtu dvigniti Zlatko Zahović, ker očitno Darko Milanič ni povsem verjel, kako bodo slovenski državni prvaki krenili proti Zrinjskemu, motiviranemu petkratnemu prvaku Bosne in Hercegovine. Tu jim drugi krog kvalifikacij za ligo prvakov, skozi katerega Zrinjski še nikoli ni prilezel, pač toliko več pomeni. Zrinjski je več od življenja, piše na vrhu nekdanjega stadiona Veleža in drugi dvoboj z Mariborom v treh letih je tako okno v Evropo, da so zavrteli še himno lige prvakov, čeprav se ta v kvalifikacijah uradno vrti šele v četrtem krogu. To je bila tekma kluba, ki mora, in kluba, ki upa. In uspelo je vijoličastim.
Ubranjena, bolje rečeno zastreljana enajstmetrovka domačih na začetku tekme, ki so uvodno poleteli na krilih optimističnih navijačev, je tista, ki je v Mariboru ne bodo poudarjali na glas, bodo pa z njo še dolgo zadovoljni. Jasmin Handanović je Maribor rešil lani proti Aberdeenu in rešil ga je tudi letos, tokrat je imel srečo, toda vsaj šel je v pravo smer, da Nemanja Bilbija ni mogel pospraviti lastnega odbitka v mrežo. To je bil tisti davek uvoda v sezono in dejstva, da Maribor ni začel z nobeno okrepitvijo. Racionalizacija se ne pozna le v ukinitvi B-ekipe, temveč se riše tudi na igrišču. Če je imel Aleksander Rajčević spet dvome, ki jih je za ceno penala odpravil Marko Šuler, se je potrdilo dokazano na pripravah: glavna notranja rezerva je gotovo Valon Ahmedi, ki je vzel žogo, izkoristil prekinitve in se znašel najbolje, da je Maribor v eri po Daretu Vršiču kmalu prebolel pritisk in vročino.
Ampak je zmogel premagati oboje zraven, pa še Zrinjski. Podaja Dina Hotića utekajočemu Gregorju Bajdetu, ki je preigral vratarja Kenana Pirića, žoga pa je prišla ravno do Luke Zahovića, je bila tisto, kar se je na pripravah napovedovalo kot novi, mlajši, poletnejši Maribor. Mešanica izkušenj in talenta. Prst na usta je dal Zahović, utišal dejstvo, da ni zabil od 15. aprila v Velenju. Maribor ni imel perfektne tekme, daleč od tega – še zlasti, ko si je dva rumena kartona (pre)hitro prislužil Blaž Vrhovec. Soigralce je spravil na svojo polovico, Zrinjski pa je ob zavidljivi podpori prav to izkoristil in rezervist Ognjen Todorović je izenačil. Zmago so želeli domači navijači, ampak ni šlo. Ahmedi je storil, kar zna trenutno predvsem on. Žogo ponesti naprej, zagroziti tekmecu, kapetan Pero Stojkić ga je samo še zrušil za penal. Žogo je vzel Marcos Tavares. In jo pospravil. Kapetansko. V gol. Za vročo zmago, ki pa je komaj prvi del tega vročega dvoboja.
