Izpostaviti želim nekaj avtorjev, ki ob delih gostujočih tujcev z vsega sveta potrjujejo dejstvo, da tudi sami sodijo v vrh umetnosti. Preprost, skoraj srednjeveški način življenja v slovenskih Halozah v 70. letih prejšnjega stoletja fotografa Stojana Kerblerja se sooča s portreti italijanske aristokracije Patricka Faigenbauma, v interjerjih palač, prežetih z večstoletno porenesančno kulturno tradicijo. Bolj filozofsko se bivanjske ideje loteva starosta Mariborskega kroga Zora Plešnar, ki v seriji Odsevi predstavlja zrcalne podobe mestnega utripa v cestnih lužah in vzpostavlja dialog s sodobnim videom senčnih podob nekaj desetletij mlajše umetnice Fione Tan.
Razstava se dotakne tudi trenutno najaktualnejše tematike migrantov in beguncev. Nika Autor predstavlja tri spletne nočne posnetke varuhov evropskih mej. Grobozrnata tekstura fotografij deluje megličavo in spominja na začetke fotografije in impresionistično umetnost, kar je avtorica izkoristila tudi v naslovih in tako umetniško upravičila ukvarjanje z danes konjunkturno družbenopolitično temo. Na stenah nasproti se tema nadaljuje v delu Marsa Godinha, kjer v ponavljajočem ritmu mnogih odtisov žiga z dvema besedama – večni imigrant, oblikuje asociacijo oblaka. Prav žig je tisti najmanjši in najpomembnejši element, ki ga migrantje danes tako hrepeneče čakajo in nujno potrebujejo za potrditev statusa svojega obstoja. S problematiko meje in (ne)možnostjo njenega prehajanja se v Viteški dvorani vsebina vsaj na videz preusmeri v likovno problematiko – kje se slikovno polje zaključuje ali začne. Estetski višek razstave je nedvomno v sobi, kjer vidimo pet mojstrov predstavitve tišine: Sandi Červek in Oto Rimele v soočenju z gostujočimi avtorji.
Prostorsko je UGM zelo omejena, zato so njihova dela večinoma v depojih in jih le občasno, navadno v tematskem izboru, ponudijo na ogled. Pričujoča razstava nazorno pokaže, da je »hišna« kustodinja Andreja Borin tista, ki hranjene umetnine najbolje pozna. Postavitev razstave je zračna, elegantna in obiskovalcu prijazna, kar je v Mariborski galeriji težko doseči, saj prostor zaradi svoje nefleksibilnosti velja za zahtevnejšega. Razstava ponazarja vzorčni primer, da se kakovost galerije včasih ne kaže v tem, kako ugledne kustose vabi k sodelovanju, temveč kako dobri so njeni lastni kadri.
