Za The Jesus and Mary Chain ne moremo reči, da so k nam prišli prepozno. Prvič smo jih namreč v živo srečali v dvorani Kodeljevo decembra 1989, ravno po tistem, ko so izdali svoj tretji album Automatic, asociativni učbenik vsega do tedaj slišanega na panteonu popularne glasbe. Po petindvajsetih letih sta nihilistična brata William in Jim Reid ponovno obiskala Ljubljano – z drugačno popotnico. Vrnila sta se v lastno preteklost, da bi skupaj odšla v prihodnost.
Med tradicijo in prezirom
Težko, pravzaprav nemogoče je doumeti in razčleniti na videz nemogočo kariero skupine The Jesus and Mary Chain, bolje rečeno, družinskega projekta bratov Reid. Mimo nečesa vseeno ne moremo, četudi o nekaterih delčkih mozaika lahko le ugibamo: bila sta mlada in osamljena, na podstrešju sta odkrila stare albume svojih staršev in nadvse sta si želela imeti pop skupino. Med brskanjem po garažno-psihedelični preteklosti sta ob poslušanju Velvet Underground, Beach Boys, The Stooges, T. Rex in razkošnih zidov zvoka Phila Spectorja izoblikovala zloglasni paradoks, ki je do danes postal klasični JAMC-označevalec: sožitje konstrukcije in dekonstrukcije, ki se je napajalo v tradiciji in hkrati preziru do nje.
Vse to sta skozi svojo asocialnost in medsebojna trenja prevedla v udaren zvočni vozel, kjer ni bilo mogoče potegniti jasne ločnice med mainstreamom in eksperimentom: nastale so prijetne, »bubblegum« pop pesmi, ki so se utapljale v vrtincih hrupa. Bratoma Reid je bilo namreč že od prve male plošče Upside Down (1984) jasno, da se njuno delo prav nič ne razlikuje od takrat aktualnih pop tokov tipa Fiction Factory, Eurythmics ali Culture Club, le da njuna glasba ni imela nikakršnih pogojev, da bi lahko bila strogo urejena – lahko je bila zgolj privlačno motna in karakterno nemirna. Takšno napetost sta napovedala že s hrupno medenim prvencem Psychocandy (1985) in temačnimi pejsaži notranje otrplosti na nasledniku Darklands (1987). In takšno je bilo tudi njuno obnašanje, s katerim sta okužila še Bobbyja Gillespieja (Primal Scream), ki se jima je pridružil v formativni fazi skupine.
Zrelo in premišljeno
Danes so The Jesus and Mary Chain zrela skupina, ki koncertnih nastopov ne jemlje več kot nekaj samoumevnega, kjer lahko brata Reid prostodušno sproščata svojo odtujenost in mizantropijo. Nekdanjo nemoč in tesnobo jima je uspelo brez olajševalnih okoliščin poenotiti v zmerno in neprisiljeno komunikacijo, v katero sodi tudi logika, ki je zelo blizu tistemu, kar sta združevala na že omenjenem albumu Automatic (1989). Večini skladb sta namreč »odvzela« prostornino eksperimentalnega ekscesa ter jih zedinila znotraj trših rockovskih obrazcev z atmosferičnimi kitarskimi izpadi kot zaščitnim znakom. V ospredju so harmonije, med katerimi je vseskozi prisotna plodna napetost med hrupom in »čistimi« melodijami.
Kot se je izkazalo v sredo zvečer, ne obstaja noben razlog, da JAMC ne bi izstrelili potenciometrov v rdeče polje, prav kakor ni glasbenih pravil, ki jih ne bi bili pripravljeni zrušiti. Seveda pa bi bilo napačno pomisliti, da imamo opraviti s pop-rockom, ki je iz kljubovanja zamazan s hrupom: gre za osmišljen koncept, ki je posvetilo njunim (glasbenim) vzorom in obsesijam. Tako je klasični nabor skladb (April Skies, Blues From a Gun, Some Candy Talking, Just Like Honey) nevsiljivo sovpadel s skladbami nedavno izdanega albuma Damage and Joy (Amputation, Mood Rider, Always Sad), ki jih le njihova neprepoznavnost loči od tega, da bi se poslušalcem ob njih dogajalo enako kot pri železnem repertoarju – da bi torej dvorano osvetlila nepregledna množica ljubiteljskih snemalcev s telefoni nad seboj. Vmes se je našel prostor tudi za kakšno koncertno redkost (Cherry Came Too) in klasični zaključek po nepričakovanem povratku zasedbe leta 2007 – I Hate Rock 'n' Roll.
