»Minilo je 23 let, odkar smo dobili prvi krovni zakon na področju kulture,« je za uvod v torkovo razpravo v prostorih Društva slovenskih pisateljev spomnil njegov predsednik Ivo Svetina. »Od takrat je bil že večkrat popravljen in dopolnjen, toda rezultat bolj spominja na vrsto neposrečenih lepotnih operacij.« Že približno deset let je zato jasno, da bi zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo glede na družbene razmere (in razmerja) potreboval ustreznega naslednika, približno enako dolgo pa se govori tudi o nujnosti posodobitve kulturnega modela – toda zgodilo se ni nič.
»Izhodišča za prenovo kulturnega modela, ki jih je spomladi pripravilo ministrstvo za kulturo, so za zdaj še vedno na ravni osnutka, ki pa se zdi skorajda povsem neuporaben,« je menil Svetina. Prav zato je predlog novega zakona o javnem interesu za kulturo, ki ga je pred nedavnim objavila tako imenovana skupina SRČ, po njegovem mnenju korak naprej in vreden pozornosti, četudi so v njem »tudi stvari, o katerih bi bilo treba še razpravljati« – in ravno temu je bil večer namenjen.
Iskanje pravega mehanizma
Skupino SRČ sestavljajo dr. Borut Smrekar, nekdanji direktor ljubljanske Opere, v zadnjih letih pa svetovalec upravnice celjskega gledališča, dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič, profesorica in preučevalka kulturnih politik. Že pred desetletjem so bili udeleženi pri pobudi za posodobitev javnega sektorja v kulturi, bili so v projektni skupini, ki jo je leta 2009 v ta namen oblikovala takratna ministrica Majda Širca, in bolj ali manj uspešno sodelovali tudi z njenimi nasledniki. »Ves čas smo dajali pobude in mnenja, ko pa se v zadnjih treh mandatih ni nič premaknilo, smo se odločili, da rezultate našega dela javno predstavimo,« je objavo predloga pojasnil Rotovnik.
Če bi poskusili na kratko povzeti bistvo sicer precej obširnega besedila, bi lahko rekli, da gre v prvi vrsti za poskus jasne in natančne določitve javnega interesa, iz katere potem izhajajo mehanizmi za njegovo zagotavljanje. »Izhajali smo iz predpostavke, da je kultura javna dobrina in torej v javnem interesu. Vendar je javni interes okvir, ki ga je treba nenehno preizpraševati in določati, vključno s pogoji za njegovo doseganje,« je razložila Čopičeva.
Več odgovornosti za vse
Prav tega se v zadnjih 25 letih, kot pravi, ni počelo; sklicevanje na javni interes je služilo le za reprodukcijo podedovanih razmerij v kulturnem polju in hkrati kot izgovor za nedejavnost tistih, ki bi morali skrbeti za ustrezno kulturno politiko – kar je razlog, da postaja kulturni sistem kot celota vse bolj neučinkovit in birokratski. »Politika se je tako znebila odgovornosti za razvoj kulture in jo preložila na svete zavodov in različne strokovne komisije.« Videz demokratičnosti se ohranja skozi zbirokratizirane postopke, ki so pomembnejši od vsebine, politika pa si lahko umije roke, češ da je kultura avtonomna. »Državo je torej treba prisiliti, da prevzame odgovornost za opredeljevanje javnega interesa, s tem pa tudi skrb za javne institucije ter zagotavljanje ustreznih sredstev in infrastrukture.«
Med bolj »eksplozivnimi« posledicami takega izhodišča, kot jih je označil Rotovnik, so tudi njihovi predlogi za reformo delovnih razmerij v kulturi. »Javni interes pomeni, da zavodi obstajajo zato, da zagotavljajo najboljši možni program, ne pa da zaposleni v njih uresničujejo svoje lastne interese,« je ilustriral Smrekar. »Kadrovski potencial je treba čim bolje izkoristiti, ne pa plačevati ljudi, ki ne delajo dovolj ali dovolj dobro.« Vseeno to ne pomeni, da želijo ukiniti zaposlitve za nedoločen čas ali razbiti umetniške ansamble, kot jim očitajo nekateri, je še dodal. »Bi pa za redno zaposlene uvedli ostrejše konkurenčne klavzule.« Predlog med drugim predvideva tudi krepitev individualne odgovornosti, zlasti na ravni ministrstva za kulturo, denimo z uvedbo področnih svetnikov ali selektorjev za posamezne javne razpise, ter redno vrednotenje doseganja javnega interesa oziroma poslanstva zavoda; večji bi bili torej tudi odgovornost in avtonomija direktorjev.
