Še pred jutranjim svitom se s petošolcem Levom odpraviva iz Lepene in parkirava na vrhu vršiških serpentin. Moža z biciklom, ki pobira parkirnino, še ni okoli in mimo male brunarice s tistimi lepimi hribovskimi spominki se po markirani poti ob vznožju melišča spuščava pod pečine, potem pa malo gor, predvsem pa dol, kot da bova zdaj zdaj pristala v dolini Trente. Na razpotju se pot končno vzpne v smeri Jalovca, šeste najvišje gore v Sloveniji, in čez prisojna pobočja v čedalje bolj kamnit svet. Na desni, v steni Šit, čreda dvanajstih, trinajstih gamsov nima prav nobenih plezalskih težav, obrneva proti Goličici na levi. Zaideva v labirintu skalnih razbitin in balvanov. Medtem se mlajši par, ki naju je prehitel pol ure prej, že vzpenja čez ostenje Goličice.
Vseh deset poti (iz petih izhodišč), ki vodijo na Jalovec, goro drznih oblik, ki sredi Julijcev kraljuje v objemu štirih dolin, velja za zelo zahtevne. Z najstnikom, ki ne kaže nobenih znakov utrujenosti, si ob vstopu v steno nadeneva čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet, naveževa se na kratko statično vrv in zagrizeva po izpostavljenih skalah, kmalu zavijeva v desno in po steni naravnost navzgor. Varovala niso odmerjena prav radodarno, a vseeno jih je ravno dovolj.
Na vrhu se že obledele markacije porazgubijo in iz negotovosti naju potegne pogled na melišče, po katerem sta iz Tamarja skozi Jalovški ozebnik prilezla avstrijska gorohodca. Skupaj gremo do pobočja Jezerce in se ločimo pod skalovjem, kjer se pot pokončno vije proti vrhu gore. Varoval niti tu ni na pretek, zagotovo pa so na vseh bolj izpostavljenih točkah. Vzpenjava se po ozkem, precej izpostavljenem grebenu, do vrha Jalovca je le še nekaj minut. Leva, ki ima za sabo že nekaj zahtevnih planinskih vzponov, prvič popade zmeren strah. Možgani rastejo, prihaja puberteta.
Petnajst minut na vrhu si deliva z zgovornima Primorkama, ki Jalovec osvojita malodane vsak teden, potem se po isti poti spustiva do Jezerca in se napotiva proti Zavetišču pod Špičkom. Navpično navzdol v steni manj znanega Velikega Ozebnika prileti mimo naju nekaj kamnov. Gledava navzgor, na robu stene naju opazuje gams. Potem nama pokaže zadnjico. Še spust po dobro zavarovani skalni rebri in že drobiva prek melišča in vsake toliko naletiva na skalo s spodbudnim besednim izlivom. »Srečno, a ne za večno.« Ali pa: »Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa kralj gora!«
V nekaj minutah sva pri zavetišču, predelani italijanski vojaški opazovalnici iz časa rapalske meje. Gospodar, zgovoren in prijazen Korošec, ne more razumeti, da naju ne zanimajo pivo in sladke pijače, ampak le voda, veliko vode. Iz vršiške smeri pride družina, Holandci s tremi majhnimi otroki. Da, prespali bodo, ne, nikakor ne nameravajo še na Jalovec.
Dogodivščina s plezalskimi preizkušnjami je za nama, pred nama pa še debele tri ure hoje proti Rutarski Trenti, prek podov z lepimi razgledi na vrhove nad Zgornjim Posočjem in pobočji v gozd, veliko lepega gozda, nazaj proti Vršiču. Enajst ur pozneje: pobiralec parkirnine je tam zaposlen z množico avtomobilistov, tre se motoristov, kolesarjev in turistov. Le malokdo od njih ve, kako lepo in samotno je tisoč metrov višje, na gori, upodobljeni v grbu Planinske zveze Slovenije, na kateri popoldansko sonce kuri beraško peč. Švigneva v Trento, se ustaviva v prvi trgovini in si privoščiva pločevinko prepovedane mehurčkaste pijače.
