Ob tem najbrž ni treba omenjati, da glasba v »boju« s premočjo vizualnega ni igrala kakšne pomembne vloge; Orffova stvaritev je bila bolj spremljevalno bobnenje iz zvočnikov. Res pa je gostujoči dirigent z opazno energijo uskladil naše sicer brezbarvno nastopajoče ansamble, kolikor jih je lahko. Solistični bariton Carlos Daza je bil dober, sopranistka Amparo Navarro pa v svojem tonu žal hudo »odebeljena«.
Odprtje 65. Festivala Ljubljana: glasba bolj ilustracija
Če zapišemo, da smo s Carmino burano za festivalski začetek doživeli odprtje odprtij, imamo s tem v mislih, da je Festival Ljubljana navsezadnje našel popolno manifestativno samopredstavitev, ki pa je še veliko več kot to, saj zrcali nič manj kakor srečni svet v globalnem korporacijskem jarmu. Slavna barcelonska skupina La Fura dels Baus je v dolgih letih delovanja dosegla stopnjo popolnosti. Tudi na Kongresnem trgu smo se lahko prepričali, da s svojo projicirano in fizično nameščeno imažerijo obvladuje razsežen prostor, pri čemer ilustrativna »snov«, ki jo podaja množici, z neko nonšalantno simpatičnostjo prikriva svojevrstni kič. Družbi spektakla, v kateri živimo, se nedvomno obetajo še številne (zmeraj večje?) perpetuirane zadovoljitve – tudi posladek, kakršen je grajski ognjemet ob Orffovi Fortuni, smo v Ljubljani doživeli v nekaj letih že drugič.