Še nekaj desetletij nazaj Žaucerjeva ulica ni obstajala, saj so bila tam polja in travniki; je namreč na vzpetini Na grbi oziroma Fržolovcu, kot so ji včasih rekli domačini. Vzpetina med Vičem in Brdom je bila do začetka gradnje stanovanjskega naselja prostrana zelena površina, po sredini katere je tekla Pot spominov in tovarištva, tik pod vrhom pa je bila kmetija. Z začetkom gradnje stanovanjskega naselja sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je vzpetina dobila ulice, v resnici le eno ulico, ki se odcepi od Poklukarjeve in nato poteka proti jugozahodu na vzpetino, kjer se razveja med stanovanjskimi bloki. Leta 1987 so jo poimenovali po Pavlu Žaucerju, agronomu, partizanu in političnem delavcu.
Preostale ulice v bližini so bile poimenovane že mnogo prej, leta 1937, zato nosijo imena, povezana s krajevno zgodovino, denimo Žabarjeva ulica se imenuje po znani gostilni, Poklukarjeva pa po deželnem glavarju Josipu Poklukarju, ki je imel tam svojo posest; hišo, kjer je zdaj gasilski dom, so domačini imenovali Poklukarjev dvorec. Zanimivo je, da je vzpetina Na grbi ostala skoraj nespremenjena vse od leta 1935, ko se je ta del Viča priključil Ljubljani. Na levi strani Poklukarjeve so v šestdesetih letih zgradili blokovsko naselje, ki se je šele konec osemdesetih preselilo tudi na desno stran ulice, proti vzpetini. Kot rečeno, je urbanizacija kmetijskih površin na Vič prinesla tudi novo Žaucerjevo ulico.
Udeležil se je legendarnih bitk
Pavle Žaucer je umrl leto dni prej, preden so po njem poimenovali ulico. Rodil se je leta 1914 na Janževi Gori pri Selnici ob Dravi, staršem malim posestnikom. Zato ni bilo nič nenavadnega, da se je odločil za študij agronomije, in to v Zagrebu. Do začetka druge svetovne vojne je delal v Tovarni dušika Ruše. Nato pa se je njegovo življenje močno spremenilo, saj je bil skupaj z mano deportiran v Srbijo.
Ker je že v gimnazijskih letih simpatiziral z delavskim gibanjem in pomagal prostovoljcem v španski državljanski vojni ilegalno prestopiti mejo, je tudi v Srbiji kmalu organiziral odbor Osvobodilne fronte in odhode v partizane, ki se jim je pridružil tudi sam, s partizanskim imenom Matjaž. Udeležil se je nekaj legendarnih bitk, denimo osvoboditve Užiške republike in Igmanskega marša. O slovenskih borcih po pohodu čez Igman je poročal tudi Titu, ki se je zaskrbljeno spraševal, zakaj imajo prav Slovenci tako nesrečo: od 54 borcev jih je preživelo samo deset, od tega sta bila samo dva zdrava. Ko je kot partizan prišel v Slovenijo, je dobil nekaj pomembnih politkomisarskih funkcij, posebno dejaven je bil na Koroškem.
Agronom postal tudi ustavni sodnik
Politično kariero je nadaljeval po vojni in leta 1947 je postal pomočnik jugoslovanskega ministra za kmetijstvo in direktor Uprave državnih posestev. Bil je tudi veleposlanik v Haagu, nato pa od leta 1954 direktor Kmetijskega inštituta, ki ga je reorganiziral, saj si je prizadeval za večjo sistematizacijo v svoji stroki. Med drugim je ustanovil selekcijsko službo poljščin in vrtnin ter rodovniške knjige v živinoreji. Zelo dejaven je bil v organiziranju izobraževanja kmetov. Pozneje je ponovno opustil stroko in bil poslanec v republiški in zvezni skupščini, od leta 1963 do upokojitve 1974 pa ustavni sodnik. Poleg tega je bil dejaven v borčevskih organizacijah, o partizanskih dogodkih je napisal številne članke.
