To bi storil vsak odgovoren vodja, saj ne bi mogel prevzeti odgovornosti za napake, ki bi izhajale iz tako neurejenega stanja, ki je na kardiologiji obstajalo dlje časa, in prav zaradi takšnega stanja je bil dr. Kenda imenovan za predstojnika, ne zato, da bi pred pokojem dobil večjo plačo. Če morda kot strokovni direktor ni mogel urediti razmer na oddelku, pa bi jih kot predstojnik kardiologije moral. Torej je dr. Kenda kriv objektivno kot strokovni direktor bolnišnice in subjektivno kot predstojnik oddelka, zato kakšno dodatno dokazovanje ni potrebno, saj je edini potreben dokaz smrt nesrečnika.
Kaj pa naj drugega dela predstojnik oddelka kardiologije, kot da vsak dan obišče vse bolnike in zagotavlja, da se vsak dan skupaj z zdravniki usklajuje o tem, kako in kaj pri konkretnem zdravljenju? Če je v neki restavraciji pokvarjena ali slaba hrana, je kriv šef kuhinje, ne pa slab nabavnik ali slab kuhar, kajti če ni kriv šef kuhinje, potem ga restavracija sploh ne potrebuje.
Strokovni direktor ali predstojnik nekega oddelka pa mora poleg strokovnih in organizacijskih sposobnosti imeti tudi primerne moralne osebnostne lastnosti, ki jih pri dr. Kendi ne vidim, zato se čudim, da je bil na teh položajih celo dlje časa. Namreč, da gre javno potožiti, da mu zdaj »to delajo« nekaj mesecev pred iztekom mandata, ob tem pa ne vidi tega, kaj so mladostniku »delali« zdravniki pod njegovim neposrednim vodenjem, je absolutno neprimerno in nečastno, moralno oporečno. Tudi pogojevanje svojega odstopa z odstopom višjih uradnikov (morda je pri tem pozabil na ministrico in predsednika vlade) je popolnoma sprto s pametjo in spodobnostjo. Kriv je on in bi že davno moral odstopiti, tukaj ni nobene dileme. Glede tehnične krivde obeh zdravnikov, ki sta opazila napako, vendar med njima ni bilo prave komunikacije, pa naj odločajo strokovni in etični organi zbornice.
Vse skupaj je odlična ilustracija in karikatura javnega zdravstva v javni ustanovi, kjer se bodo zdaj še mesece in morda leta ukvarjali s formalnim dokazovanjem tega in onega, namesto da bi se posvetili višji kakovosti dela. V javnem zdravstvu z zasebnimi izvajalci se kaj takega ne bi moglo nikoli pripetiti, ker bi vodstvene in nadzorstvene funkcije opravljali visoko usposobljeni ljudje in delali bi izkušeni zdravniki, oboji pa bi imeli veliko materialno in kazensko motivacijo za zares kakovostno in timsko delo.
Bojko Jerman, Dolsko
