V zadnjih letih se je uveljavljal tudi kot novo, sveže komedijsko pero. Dobri komediografi so še redkejši kot dobri dramatiki. Tič je bil eden izbranih svečenikov komedije, ki je vedel, da je enako plemenito in težje zbujati smeh kot solze. Komedija tudi pri Gašperju Tiču ni vzklila samo iz prirojenega smisla za humor, pač pa iz žalosti in ogorčenja nad neskončnostjo človeške neumnosti in zamirajočo empatijo.

Po končanem študiju na AGRFT in po nekaj vlogah v zunajinstitucionalnih projektih in vlogi v SNG Drama je leta 1997 postal stalni član ansambla MGL. Odločilno je na njegov umetniški razvoj vplival Zijah Sokolović, s katerim je sodeloval pri uprizoritvah Zažgi! in Norci iz Helma. Prelomno je bilo tudi srečanje s commedio dell’arte v uprizoritvi Sluga dveh gospodov v režiji Borisa Kobala. Gašperja Tiča so poleg igralskega talenta odlikovali izjemen smisel za improvizacijo, izrazit humor in skrb za celovitost. Kot igralec je bil otroško zvedav, premišljen pri uporabi igralskih sredstev, natančen, pri tem pa je igraje drsel po lestvici smešnega, od burkaštva, satire do ironije in samoironije. Pri delu je bil hiter, požrtvovalen in pozoren tako do soigralcev kot do slehernega detajla.

Samo v MGL je ustvaril 63 vlog. V zadnjem času je igral v šestih uprizoritvah tega gledališča, med njimi tudi vlogo Svetovalca v istoimenski uprizoritvi dramskega prvenca Mileta Koruna, ki je bila izbrana v tekmovalni spored letošnjega Borštnikovega srečanja. Vloga enigmatičnega Svetovalca, pri kateri je ves čas hodil po tanki vrvi med dramskim in postdramskim, se zdi kot sežetek vseh njegovih gledaliških in tudi življenjskih izkušenj. O Gašperju Tiču lahko rečem, da je bila njegova odrska igra igra s svetlobo. Svetlobo, kot vemo, opisujemo kot žarke, kot valovanje in kot delce. Gašper Tič je bil eden tistih igralcev, ki z odra žarčijo, njegove odrske osebe lahko opisujemo kot mračne, svetle, trepetave kot plamen sveče, iskrive, nekatere napolnjene z bliskovitimi reakcijami, druge spet so svetlo bleščale in prežarile ves prostor. Njegova igralska umetnost je uhajala besedam, s katerimi bi lahko opisali celovitost njegovih vrhunskih odrskih stvaritev, kot ne moremo enoznačno opisati in definirati fenomena svetlobe.

Gašper Tič je ustvaril tudi nekaj filmskih vlog, veliko televizijskih nastopov in scenarijev, skupaj z Natašo Tič Ralijan sta ustvarila slavno Ano Lizo in zanjo dobila viktorja. Za svoje delo je že v času študija leta 1996 dobil Prešernovo nagrado, prejel je stanovsko nagrado ZDUS, Severjevo, Dnevnikovo, Sterijevo in mnoge druge.

Tudi za Tičev literarni talent se je v zakulisju gledališča vedelo že leta, saj je s priložnostnimi rimami začinil marsikatero upokojitev, rojstni dan ali novoletno zabavo. Leta 2013 je ta svoj dar izkazal z verzificirano Odo gledališču in leta 2015 z zdravico Borštnikovemu srečanju ob njegovi petdesetletnici. Že prej je v gledališču prispeval kakšen hudomušen zaključek ali uvod v dogajanje, kot denimo pri Prevarah Jaka Ivanca. Leta 2016 pa je napisal prvo komedijo v verzih z naslovom Trio. Delo, ki ga je zrežiral Tičev stalni sodelavec Ivanc, je bilo po svojem bistvu komorni kabaret, polnokrvni muzikal Trač – to glasbeno-komično simultanko za trinajst oseb, šest glasbenikov in šest plesalcev – pa je Tič odigral kot pravi gledališki velemojster.

Gašper Tič je zbadal s pikrimi in satiričnimi bodicami na račun zavisti, zaplankanosti, ozkosrčnosti in nestrpnosti do vsega drugačnega. Kritično ost je nameril zoper medijsko skonstruirano realnost, v kateri laž v mahu postane resnica. Na koncu Trača ljubezen premaga zlo. V Tičevem primeru ne gre zgolj za ljubezen do sočloveka, ampak tudi ljubezen do gledališča. Bil je strasten in polnokrven teatrski človek od glave do peta, živel in gorel je za gledališče, ki ga je brezmejno ljubil in ga preimenoval v Moja Gledališka Ljubezen. Za njim ostaja neizbrisljiva praznina, saj nismo izgubili le vrhunskega ustvarjalca, pač pa tudi očarljivega, inteligentnega, duhovitega, čutečega in srčnega človeka, ki nas je ganil ali nasmejal do solz, predvsem pa nas je vse povezoval v eno veliko gledališko družino.

Gledališčniki žalujejo ob izgubi prijatelja in kolega Gašperja Tiča

Izrazi sožalja ob nenadni izgubi se vrstijo po socialnih omrežjih. Med drugimi se je igralcu z zapisom poklonil dramatik Nebojša Pop Tasić in ga sklenil z besedami: »O, dragi Gašper, le upam, da ti naša samota dela družbo tam, kjer si zdaj. To bi nam bilo v tolažbo. Čisto človeško ti zavidam, da si bil to, kar si bil. In zdaj ne vem ali naj te prekolnem ali objamem. Ali sklofutam ali poljubljam ali kaj... Ker nikoli nisi ubogal.«

Gregor Gruden:

Slovensko gledališče je izgubilo premalo priznanega velikana. MGL pa ni ostal samo brez vrhunskega igralca, prvaka in nosilca repertoarja, ampak brez prijatelja, zaupnika in veznega člena celega ansambla in hiše. Oseben odnos je imel z vsakim človekom, ki je kdaj stopil v našo ustanovo. Gledališče je živ organizem. Gašper pa je bil njegovo utripajoče srce. Dajal mu je ritem in življenje. Ostali organi bomo njegovo funkcijo v neki meri sicer prevzeli, da ostanemo in nadaljujemo, ampak je izgubljeno nepozabno in nenadomestljivo. Nič več ne bo, kot je bilo. Na njegovem mestu bo vedno zevala praznina. Pogrešali ga bomo vedno.

Lot (Lotos Vincenc Šparovec):

Prevelik si bil. Preduhovit. Neprecenljiv. Nisem ti mogel več slediti. Oprosti.

Uroš Smolej:

Ne najdem besed. Tako nepredstavljivo je. Bil je duša teatra, nepogrešljiv, vsestranski, pogumen, luciden, ljubeč, fantastičen igralski partner, dotaknjen z genialnostjo. Kolega. Učitelj. Prijatelj. Eno veliko srce. Neizmerljivo dragocen. Nemogoče je opisati, kako zelo ga bom pogrešal.

Barbara Hieng Samobor:

Z Gašprom Tičem je umrl vitalni del našega gledališča. Globoko smo pretreseni in trajno poškodovani.

Ajda Smrekar:

Sem brez besed. Naš igralski ansambel nikoli več ne bo enak. Gašper je bil varuh našega ognjišča. Modrejši kolega. Prijatelj. Svetovalec. Neumoren zabavljač. Bil je velik igralec in človek. Predvsem pa je bil in vedno bo naš Gape.

Petra Pogorevc, dramaturginja in urednica Knjižnice MGL:

»Pozdravljena, kolegica!« mi je rekel, ko sem pred desetimi leti prvič prestopila prag MGL kot nanovo zaposlena dramaturginja. Beseda kolegica ni iz nobenih ust zvenela lepše, beseda kolega ni nikomur pristajala bolj kakor njemu. Kajti Gašper je bil vselej, tudi v zanj težkih trenutkih, utelešeni vzor tega, kaj biti kolega pomeni. Bil je sodelavec, prijatelj, sogovornik, zaveznik, soborec in tolažnik. Seveda ne samo moj. Za vsakogar je znal poiskati pravo besedo ali topel pogled. Tako iskriv, tako pozoren, tako strasten in tako pronicljiv. Nikoli ga ne bom nehala pogrešati. Kot kolegica in kot gledalka. Gašper je bil vselej edinstven in bo zato ostal popolnoma nezamenljiv.

Sebastian Cavazza:

Ko sem izvedel za strahotno novico, sem bil v Beogradu, kjer sva se pred slabimi tridesetimi leti spoznala. Klical me je Grga, s katerim bi nocoj moral skupaj odigrati 120. ponovitev PPP. Ostal sem brez besed, v šoku …

Nazadnje sem te videl, ko smo skupaj z Grgo in Mimi stali na odru Male scene MGL, ki sva jo skupaj odprla 9. 4. 1995 s premiero predstave Zažgi v režiji Zijaha. Bilo je pred natanko 22 leti. Letos sva jih oba dopolnila 44. In ti si šel. Ni fer! Ampak, kot bi rekel ti: ''Kako življenje hitro mine, sploh če pomisliš, kolikokrat se vmes neizprosno vleče.''

Ko bi se vsaj še enkrat srečala nekje, nekoč …