Tiepolov opus tvorijo predvsem iluzionistične freske in olja v beneških palačah in cerkvah ter poslikave v severni Italiji, Španiji in velika iluzionistična freska v Knezškofovski palači v Würzburgu, ki meri kar 677 kvadratnih metrov. Obsežen slikarjev opus je slaven, medtem ko o njegovem zasebnem življenju podatkov skoraj ni. V njegovi veliki delavnici sta delala tudi sinova, dobival je veliko naročil, zato je pogosto potoval in ostajal zdoma po več let. Na vabilo španskega kralja Karla III. je v Madridu ostal osem let in tam leta 1770 umrl.
Tiepolov slog je v 18. stoletju predstavljal osrednjo in najbolj priljubljeno, moderno vejo slikarstva, ki je navduševala odlične aristokratske in cerkvene naročnike. Poustvarjanje ikonografskih motivov antične in krščanske mitologije je z brezhibno obrtniško veščino pričaralo izvrsten dekorativni učinek. Tiepolo je spretno združeval vzore mojstrov renesanse in baroka, predvsem elemente, ki so sliko naredili čarobno v prostorskem in kompozicijskem smislu. Postave, odete v razgibane draperije, v katerih se bleščijo osvetljene partije ter skrivnostno prehajajo v osenčene, ustvarjajo idejo nenehnega migetanja, trepetanja v času in idealen učinek zračnosti. Slikarski tradiciji Benetk, od Tiziana do Veroneseja, je ustvaril najlepši poklon in strnil plemenito idejo povezovanja barve, svetlobe in veselja nad umetnostjo v enem najbolj slikovitih mest Evrope.
Obvladovanje svetljenja in senčenja vidimo tudi v Tiepolovih risbah v Narodni galeriji. Razdeljene so po temah in razkazujejo širok spekter umetnikovega zanimanja za človeške in živalske figure, krajine, okrasne maske in druge predmete. Uporabljal je svinčnik, oglje, belo kredo, črnilo na papirju. Pogosto je opazna rahla poteza s svinčnikom, ki jo je nadgradil z laviranim tušem in ga virtuozno posvetlil z belilom. S takim risarskim nizanjem sta videz plastičnosti motivov in iluzija njihove lahkotnosti dosegla občutek gibanja. Čeprav so detajli figur obrisani, so prehodi med svetlobo in senco tisti, ki zabrisujejo meje in v gledalčevem očesu ni več jasne zaznave, kje se neki detajl konča in začenja drugi. Prehajanje se stopnjuje tudi v figuralnih skupinah, kjer se poteze ene postave zlijejo z drugimi. Risbe za freske je snoval v razmerju 1:1, tu pa vidimo male, intimne risbe, ki avtorja predstavljajo kot študioznega mojstra, ki neprestano snuje ideje za velike kompozicije raznovrstnih motivov. Mala risba je izhodišče za slikarska dela, kakršna lahko v kontekstu časa in njegovih sodobnikov prav zdaj vidimo v Zagrebu.
Ob razstavi so v Ljubljani izdali katalog. Ta poleg reprodukcij vsebuje strokovna in vljudnostna besedila, med katerimi tržaški župan spomni na 160. obletnico železniške povezave med Trstom in Ljubljano (Dunajem)… Da, tedaj je tu vlak res vozil.
